Tiskane izdaje
V razpravah, ki so več mesecev potekale ob sprejemanju strategije upravljanja kapitalskih naložb države, se je ves čas poudarjalo, da ta dokument prinaša smernice za upravljanje naložb države, Slovenskega državnega holdinga (SDH) in Kapitalske družbe (Kad), ne pa tudi slabe banke.
Še več, na ministrstvu za finance so ves čas govorili, da so vse naložbe Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB) na prodaj. A najvišji predstavniki vlade so te dni nenadoma obrnili ploščo.
Tako premier Miro Cerar kot državni sekretar Metod Dragonja sta začela izpostavljati, da pričakujeta, da bo usmeritvam strategije upravljanja sledila tudi DUTB. Na kakšni podlagi, ko pa je v tej strategiji izrecno zapisano, da za DUTB ne velja, nista pojasnila.
Preobrat se je zgodil ob reševanju holdinga Sava, ki je razpet med DUTB kot upnikom na eni ter SDH in Kadom kot lastnikoma na drugi strani. Vladajoča koalicija je Savo uvrstila med pomembne naložbe, kjer naj bi država ohranila najmanj 25-odstotni delež, zato SDH in Kad ob podpori sedanje oblasti zdaj tehtata možnost, da bi od slabe banke odkupila za dobro stotino milijonov evrov Savinega dolga. Ta projekt spremlja cel kup pravnih in finančnih tveganj, poleg tega pa bi družbi morali vanj zmetati nekaj deset milijonov evrov, čeprav sta zaradi »strateške« zaklenitve dela premoženja že tako na tesnem z likvidnostjo.
Tako se po komaj treh mesecih v praksi že kaže absurdnost nekaterih določil strategije upravljanja, ki se je v političnem kolesju iz prvotnega strokovnega dokumenta spremenila v mlako interesov. Da je strategija plod kompromisov, je večkrat javno priznal tudi Dragonja. Tako se je kljub čudenju javnosti med pomembnimi naložbami znašla tudi prezadolžena Sava. Menda zaradi svojih hotelov. Še več, dobila je poseben status tistih družb, kjer noben zasebni delničar ne bi smel preseči državnega deleža. In prav Sava bo zdaj očitno primer, kjer se bodo lomila kopja ne le glede merjenja moči med DUTB in državnimi lastniki, ampak tudi glede vsiljevanja strategije slabi banki.
Poenotenje dela državnih lastnikov pri upravljanju ali prodaji podjetij ni vedno nujno slabo. Spomnimo se samo razglašenosti državnih lastnikov pri prodaji Elana ali pri prestrukturiranju Save in nekaterih družb. Vendar pa bi bilo treba o tem, koga vse obvezuje strategija razmišljati že ob njenem nastajanju. Koalicija pa se je vse doslej obnašala, kakor da se slabe banke to ne tiče. Državni upravljavci imajo namreč različne cilje, saj so bili ustanovljeni za različne namene. Zato ni nenavadno, če imajo kdaj različne poglede pri upravljanju posamezne naložbe.
Seveda primer Save ni edino nesmiselno določilo strategije, ki povzroča glavobol državnim upravljavcem in družbam. Tak je tudi primer »pomembnosti« Perutnine Ptuj in pridobivanje soglasja državnih družb za razpolaganje z lastnimi naložbami, kar je celo v nasprotju z večimi zakoni. Strategijo po napovedi vlade že prihodnje poletje čaka remont, vprašanje pa je, ali bo ta omenjene slabosti odplaknil ali celo vnesel nove.
