Obramba spaja Evropo

Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker se rad pošali, da prihaja iz dežele s 771 vojaki (vključno z obrambnim ministrom) in da kot Luksemburžan ni specialist za vojaške teme. Kljub temu je med vodilnimi evropskimi politiki eden najglasnejših zagovornikov močnejše EU na obrambnem področju, na katerem članice delujejo skoraj povsem nacionalno. Evropske države z javnimi naročili najraje kupujejo domačo oborožitev. V EU imamo 178 oborožitvenih sistemov, v ZDA jih je le 30.

Posledice so očitne. Četudi so skupni evropski stroški za obrambo blizu polovice ameriških, je učinkovitost še bistveno nižja. Milijarde poniknejo. Z izvolitvijo Donalda Trumpa so zagovorniki močnejše evropske obrambe dobili veter v jadra. Eden od rezultatov bo na mizi že danes. Na zasedanju obrambnih in zunanjih ministrov EU v Bruslju bo okoli 20 članic pristopilo k dolgo načrtovanemu strukturnemu sodelovanju na obrambnem področju, znanem s kratico Pesco.

To ime še ni širše znano, a že preden bo dobilo konkretne obrise, je obravnavano kot zgodovinski korak. Obrambno sodelovanje v Evropi je bilo ves čas po vojni kočljiva tema. V Franciji so najprej, že leta 1950, zasnovali Evropsko obrambno skupnost, v kateri bi z njimi delovali še Beneluks, Italija in Zahodna Nemčija. Projekt, ki je bil predvsem kot protiutež ZDA in njihovemu Natu, je nato padel v – francoski skupščini. A Francija je ves čas vztrajala pri obrambi kot projektu EU.

Tudi pri Pescu je bila v ozadju predvsem močna francoska volja. Želeli so si bolj ekskluzivno skupino držav, ki bodo lahko sodelovale v vojaških operacijah, denimo v Maliju. Nemčija je po drugi strani zagovarjala širše, bolj vključujoče povezovanje, a tudi bolj ohlapno. Z njim naj bi naredili več na področjih naložb, razvoja zmogljivosti in operativne pripravljenosti enot. Pod črto, EU naj bi s Pescom vendarle dobila bolj jasen vojaški del, pravi steber obrambne unije.

Tako naj bi Evropa dobivala strateško avtonomijo. Pogoji za takšno sodelovanje in njegov uspeh so seveda očitni. Tako kot v okviru Nata se udeleženke zavezujejo, da naložbe v obrambo ne bodo le racionalnejše, ampak za vsako udeleženko tudi višje. Če so prejšnji projekti EU na področju obrambe bili razumljeni kot osamosvajanje od Nata, v katerem imajo glavno besedo ZDA, bodo močnejše zmogljivosti v okviru Pesca eden od odgovorov na zahtevo Washingtona po delitvi bremen.

Tega si ni izmislil Trump. Takšne zahteve so naslavljali na Evropejce že Barack Obama in drugi pred njim. Razlika je v tem, da je Trump z nepredvidljivostjo spodbudil Evropo, da se mora zresniti, kar zadeva obrambo. Tudi boljša vojaška mobilnost na stari celini, nekakšen vojaški schengen, je v evropskem interesu. Nesmotrno je, da birokratski predpisi in neprimerna infrastruktura povzročajo, da prevoz vojaške opreme med članicami kljub razmeroma kratkim razdaljam traja več dni.

Pesco kot znanilec preobrazbe evropskega povezovanja in zagona francosko-nemškega vlaka bo moral biti čim prej napolnjen z vsebino in projekti. Drugače bo le še eden od evropskih gradov v oblakih.