Tiskane izdaje
V Evropski uniji se ob zlatem pravilu spet poudarja potreba po evroobveznicah. Finančno toksične, komajda še stabilne in finančno solidne države, vklenjene v skupne verige, bežijo pred strukturnim uničevalcem evra. Enkrat tako, drugič drugače. Je evro za Evropo res le še mučilna veriga? To ne bo držalo.
Če evrska valuta tako v ekonomskem kot v simbolnem pomenu ne bi bila vredna, se »toksične države« po eni strani ne bi toliko zanašale nanjo, stabilne pa se zanjo ne bi tako borile. Težava je očitno v preteklih grehih in sedanjih nesorazmerjih. V Sloveniji pa so poleg tega – to si je že treba priznati – na preizkusu tudi institucije države. Po davčni laksnosti in kaotičnosti državnih institucij se menda ne bi radi primerjali z Grčijo, posebno ne zdaj, ko so posledice, kakršne lahko povzroči korumpirana in mahedrava država, tako očitne.
Zato ljudje vedno napnejo ušesa, kadar se na sodiščih dogaja kaj v zvezi s tajkuni, trgovino z orožjem ali kriminalom »belih ovratnikov«, ob čemer se državljani v krizi (pa tudi sicer) čutijo ponižane. Sosledje dogodkov je bilo v Sloveniji enako kot drugje: najprej pogoltnost, nato kriza in revščina, najprej politična megalomanija, nato politična kriza. Bitka za evro je bitka za finančno institucijo, da bi bila trdna, dolgoročna, objektivna in z obrambnimi zidovi, ki bi v primeru novih šokov preprečili učinek domin.
Takšne naj bi bile tudi vse institucije držav članic. V Sloveniji se poleg stabilizacijske bije še bitka za stabilnost, objektivnost in neodvisnost institucij. Zdi se, da je sodna veja oblasti naredila velik korak naprej – ozračje ob t. i. tajkunskih procesih je med ljudmi precej bolj zaupljivo kakor pred leti, ko je prevladovalo prepričanje, da se zlikovcem ne more nič zgoditi. V procesu proti nekdanjemu vodstvu Merkurja, ki se je začel v ponedeljek, je bilo opaziti veliko suverenost z novim zakonom o kazenskem postopku oboroženega tožilstva. Tudi v visoko eksplozivni zadevi Patria sodišče kaže suverenost, toliko bolj, ker ima v isti zadevi dober zgled na Dunaju.
Te dni smo videli tudi drugačen primer, primer Janković, ki bolj sodi v območje med korumpirano in mahedravo državo. Tožilstvo je v navezi z davčno upravo očitno nabralo zadosti gradiva, da se ukvarja z županom prestolnice in predsednikom najmočnejše stranke. Njegov vzpon iz povprečnega Slovenca med bogataše že leta vzbuja nelagodje in sume o korupciji. Bilo bi dobro, da sodstvo v tem primeru dosledno opravi svoj posel. Popolnoma nesprejemljivo pa je, da se politična javnost – in politična konkurenca – v zvezi z Jankovićem napaja iz davčnih in tožilskih podatkov, ki nikdar ne bi smeli pricurljati iz sistema. Zato nas ravno toliko kot to, ali se bodo za zapahi zaradi kršitev zakonov znašli Kordež, Janković in Janša, zanima tudi, ali se bo za zapahi znašel konkretni tožilec ali davčni uradnik, ki je zlorabil institucijo in svoj položaj ter s tem kršil ne le zakon države, ampak tudi pravice prizadetih do nedolžnosti vse do pravnomočne sodbe.
Prav tu se začnejo pravi obrambni zidovi države. In ko bodo stali, bodo politiki zelo pohlevni in novopovzpetniki bodo zelo razmišljali o izvoru svojega premoženja.
