Obrazi trgovine z ljudmi

Politika zapiranja meja daje kriminalnim združbam še več možnosti za zaslužek.

Objavljeno
16. oktober 2014 19.34
Barbara Hočevar, notranja politika
Barbara Hočevar, notranja politika

Ozrite se malo okoli sebe, poglejte svoj mobitel, denarnico, mogoče vsebino garderobne omare ... Z zelo veliko gotovostjo lahko predvidevate, da je na dosegu vašega pogleda trenutno vsaj en predmet, pri nastanku katerega je sodeloval nekdo, ki je bil v delo prisiljen oziroma je bil zanj manj kot mizerno plačan. Mogoče pa so bile roke, ki so ga izdelale, celo otroške.

Parafraziram Reneja Sušo iz društva za človekove pravice in do človeka prijazne dejavnosti Humanitas, ki je v razpravi o trgovini z ljudmi spomnil, denimo, tudi na to, da velike multinacionalke za proizvodnjo čokolade izkoriščajo skoraj 100.000 otrok, ki v zahodni Afriki pobirajo kakav v za standarde civiliziranega sveta suženjskih razmerah. In tako več milijonov ljubiteljev čokolade, uporabnikov mobitelov, kupcev takih in drugačnih izdelkov po vsem svetu nevede podpira trgovino z ljudmi.

Več konkretnih primerov na globalni ravni je pokazalo, da, na primer, množično bojkotiranje izdelkov, ki so proizvod prisilnega dela, niso bile koristne za reveže. Kvečjemu nasprotno. Multinacionalke so tovarne v določenem kraju zaprle in proizvodnjo preselile drugam, žrtve pa so bile prisiljene v še bolj ponižujoče načine dela za preživetje.

Trgovina z ljudmi ima več tisoč obrazov – od obraza prisilnih prostitutk, berača, služabnika, komaj kaj plačanega delavca. V tej kriminalni dejavnosti, ki pomeni grobo kršitev temeljnih človekovih pravic, se po ocenah mednarodnih organizacij na leto obrne več kot 32 milijard dolarjev – z izkoriščanjem socialne stiske, obupanosti, brezizhodnosti položaja. Restriktivna migrantska politika zapiranja meja, tako v EU in ZDA kot v drugih razvitih državah, daje še več možnosti za bajni zaslužek kriminalnim združbam. Rešitve za žrtve pa ne.