Obrezovanje na smrt

Skoraj nobeno gospodinjstvo nima doma več bančnega sefa za hrambo rezervnega denarja; še tisti majhni prihranki za posebne namene so pošli in nogavice se prazne in ožete sušijo na jesenskem soncu. Žal vladarji premalo hodijo po deželi in tega še niso opazili. Tudi premalo poznajo dejanske razmere pri ljudeh, ki jim vladajo.

Če bi jih poznali, bi že zdavnaj prenehali načrtovati nove in nove davke, ker bi jim bilo jasno, da jih večina za njihovo poplačilo ne more vzeti drugje kakor pri vsakdanjih obrokih (hrane, energije, nunih storitev). Če bi lahko davke plačali iz nekih rezervnih prihrankov, bi učinek v državni blagajni bil resničen. Ker pa večina zdaj do konca v vsakem mesecu osuši svoje mesečne prilive, novi davki samo zmanjšujejo razpoložljivi del za druge potrebe. Tako plačujejo od celotnega prejemka davek na dodano vrednost pri kruhu in srajci, trošarino pri bencinu, koncesnino in druge davke pri pitni vodi ... V državni proračun torej po različnih potokih odteče že velik del mesečnega zaslužka (za katerega so bile predtem že itak plačane mnoge dajatve). Pri uvajanju novih davkov se bo poslej lahko spremenil le tok, ne pa količina pretočenega denarja.

Namesto sto ali nekaj več litrov bencina bo gospodinjstvo najprej moralo plačati davek na svoj dom, zato pač bencina ne bo moglo kupovati toliko.

Namesto črnega kruha bo na mizi najcenejši beli kruh, morda pa počasi še tega ne bo več. A trošarine za bencin in davek na kruh in druge predmete se bosta v državni blagajni skrčila točno za toliko, kolikor bo treba odšteti za davek na streho nad glavo. Učinek davka bo le navidezen ali skromen, vsekakor pa ne tolikšen, kot si obetajo njegovi načrtovalci. Je treba sploh spomniti na norost evropskih ekonomistov, ki so potrebovali dve leti, da so ugotovili, kako manjše plače ljudem povzročijo tudi manjše prilive v državne proračune?

Z navideznim povečevanjem prihodkov proračuna, kar novi davki v resnici so, se le opravičuje (vsaj) obstoječa proračunska poraba. Tudi te ne znajo zmanjšati drugače, kot z zmanjševanjem prihodkov tistih, ki so iz nje plačani, ne da bi pri tem sploh pomislili, da je to povsem enaka formula kot uvajanje novih davkov.

Ker pa je gluhim mogoče kaj povedati le z njihovim znakovnim jezikom, je tudi našim vladarjem treba svetovati v kategorijah, ki jih razumejo. Torej bi jim bilo treba predlagati še več novih davkov s še višjimi stopnjami. Treba bi jim bilo pojasnjevati, da je plačilo za opravljeno delo treba še bolj obdavčiti in da je plače treba še bolj drastično obrezati. Ko vinsko trto ali sadno drevo, ki so ga škodljivci že krepko napadli, obrežemo »na smrt«, pa smo zavestno sprejeli odločitev, da bo po tem drastičnem ukrepu morda še preživelo, a je veliko večja verjetnost, da bo povsem propadlo.

Vlada, ki z novimi davki ljudstvo obrezuje na smrt, pa bi se morala zavedati, da se drevo ali trta za razliko od ljudi takšni rezi ne moreta upreti. Ko bo davek za hišo »pojedel« kruh pa bomo davkoplačevalci nehali biti trte ali drevesa.