Obsojeni na poraz

Uporniki kličejo na pomoč, ki pa je seveda ni od nikoder. Ko je Gadafi udaril nazaj, so ostali prepuščeni sami sebi. V dvajsetem stoletju je bil to algoritem etničnih čiščenj in genocidov.

Objavljeno
14. marec 2011 17.45
Posodobljeno
14. marec 2011 19.18
Bostjan Videmšek, zunanja politika
Bostjan Videmšek, zunanja politika
Upor proti libijskemu voditelju Moamerju Gadafiju, ki je v svojih prvih dneh jadral na krilih arabskega prebujenja, se je hitro sprevrgel v državljansko vojno, v kateri nasprotniki režima nimajo nikakršnih možnosti. Boj za svobodo, demokratične spremembe in prihodnost mladih generacij se je zaradi ofenzive vladnih sil spremenil v boj za golo preživetje.
Slabo oboroženi in organizirani uporniki - večina brez kakršne koli vojaške izobrazbe - so se znašli v pasti, iz katere se bodo le težko izvlekli. Mesta, ki so jih zasedli v prvih dneh upora proti Gadafiju, drugo za drugim ponovno prevzemajo vladni vojaki. Polkovnikovi možje se hitro približujejo tudi Bengaziju, središču upora, kjer je pričakovati »dokončno rešitev uporniškega vprašanja«. Opozicija, ki je bila še pred dvema tednoma prepričana, da bo strmoglavljenje Gadafija in njegove klike uspešno, je povsem izgubila iniciativo. Namesto da bi uporniki agresivno napadali, se morajo panično braniti.

Podcenili so moč režima in polkovnikovih lojalistov. V nasprotju s padlim tunizijskim vladarjem Ben Alijem in poslednjim egiptovskim faraonom Hosnijem Mubarakom Gadafiju ni treba sklepati kompromisov in meriti temperature mednarodne skupnosti. Gadafi je absolutni vladar, ki v »dobro naoljeni« pesti drži vse pomembne svetovne voditelje. Oni so tisti, ki so hodili k njemu, in ne nasprotno. Oni so tisti, ki so sproti opravičevali polkovnikove najhujše grehe, ne da bi jih bil libijski vladar sploh prosil za odpuščanje. Namesto da bi Zahod Gadafija prisilil k plačevanju odpustkov, ga je zasul s petrodolarji in mu z repatriacijo Alija al Megrahija (Lockerbie) zagotovil nedotakljivost.

»Etični« standardi so bili postavljeni. Niže ni bilo mogoče iti. Dvoličnost ubija.

Gadafi zmaguje zato, ker si v mednarodni skupnosti nihče ne želi dovolj, da bi izgubil. Veliko laže si je namreč mogoče predstavljati, da bosta v prihodnjih mesecih britanski premier David Cameron in ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton v klimatiziranem šotoru na obrobju Tripolija z Gadafijem razpravljala o »nesporazumu«, kot da bi iz Natovih oporišč proti Libiji poleteli lovci in bombniki. Tudi če se bodo Združeni narodi v prihodnjih dneh vendarle odločili za uvedbo prepovedi poletov nad Libijo in se tako izognili neposredni odgovornosti za smrt libijskega upora, bodo Gadafijeve sile še naprej prodirale. Velik del »vojaških nalog« doslej namreč ni opravilo vladno letalstvo, ampak tanki in topništvo, proti katerim se uporniki lahko bojujejo le z begom.

Podobe iz Libije vedno bolj spominjajo na špansko državljansko vojno. Uporniki so v boj krenili polni upanja in zanosa ter, v odsotnosti ontološkega in moralnega dvoma, prepričanosti v širšo mednarodno podporo. Ko so zasedli Bengazi in prevzeli nadzor nad večjim delom vzhodne Libije ter vzpostavili avtonomno oblast in vzporedni sistem, so bili prepričani, da je do končne zmage le še korak. Tega koraka nikakor niso mogli narediti sami. Ta korak bi morala narediti mednarodna skupnost, a ji geopolitično in ekonomsko veliko bolj odgovarja, da Gadafi ostane v sedlu, saj bi to med drugim zaustavilo tudi širjenje arabske »perestrojke«.

Uporniki kličejo na pomoč, ki pa je seveda ni od nikoder. Ko je Gadafi udaril nazaj, so ostali prepuščeni sami sebi. V dvajsetem stoletju je bil to algoritem etničnih čiščenj in genocidov. V enaindvajsetem ni - in ne bo - nič drugače.