Tiskane izdaje
Vtis, ki ga zunanjemu opazovalcu ponujajo razmere v naših javno financiranih visokošolskih institucijah, nikakor ni spodbuden. V času, ko bi se morale te ustanove osredotočiti na zagotavljanje ustreznih študijskih razmer za le še mesec dni oddaljeni začetek študijskega leta, se morajo njihova vodstva spoprijemati z likvidnostnimi težavami in z odpuščanji po nareku zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF).
Pri tem pa je še vedno velika neznanka, kaj bo osip javnih sredstev za visoko šolstvo pomenil za izvedbo zadnjega letnika druge bolonjske stopnje - skupno peti letnik v primerjavi s prejšnjimi univerzitetni programi namreč pomeni tudi dodatno leto financiranja -, za katerega se bo vpis množično začel prav v prihajajočem študijskem letu.
Vsemu temu pa se je konec prejšnjega tedna, tako rekoč čez noč, pridružila še objava očitno v popolni tajnosti pripravljenega predloga ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (MIZKŠ). To hoče na hitro spraviti skozi parlament spremembe visokošolskega zakona; visokošolski sferi je zanje simbolično ponudila cela dva dneva razprave ...
In kaj bi rada vlada s to novelo dosegla? Splošna sodba vseh, ki so se oglasili po tej objavi, je, da je odločena z novelo prevzeti popoln nadzor nad nacionalno agencijo za kakovost v visokem šolstvu (Nakvis). Vlada bi namreč na podlagi javnega poziva sama izbrala vse člane sveta Nakvisa, ki so zdaj imenovani od vseh visokošolskih partnerjev. Sklicevanje na dozdevno enako prakso v nekaterih evropskih državah ne vzdrži, kajti tam, opozarjajo naši strokovnjaki, vlada omenjene člane samo potrjuje, in ne sama izbira.
Upravičeno se lahko čudimo resornemu ministrstvu. Po dolgih letih pišmevuhovskega odnosa do mednarodne veljave naših visokošolskih akreditacij in evalvacij - prva Janševa vlada neodvisne visokošolske agencije, ki je bila v predhodni vladi že sprejeta z zakonom, zaradi domnevnega pomanjkanja denarja (leta 2005!) ni hotela ustanoviti - zdaj išče dlako v jajcu. Oziroma na vrat na nos hiti z reformo, ker je zaradi prepozno oddanih vlog za akreditacijo visokošolskih zavodov menda zaskrbljena za njihov ugled in mednarodno veljavo njihovih diplom.
Zanimivo je, da ministra Žiga Turka očitno prav nič ne skrbi, če s takšnim samovoljnim ravnanjem očitno izgublja tudi podporo krovne študentske organizacije (ŠOS), torej tistega visokošolskega pogajalskega partnerja, ki ga je minister še pred kratkim razglašal za najbolj dovzetnega za uvedbo vladnih visokošolskih reform. Očitno je ZUJF ministru Turku in vladi dal tolikšen zagon, da visokošolskih partnerjev za izpeljavo načrtovanih reform ne potrebujeta več. A v zgodovini naše sage visokošolskih sprememb bi lahko našli vrsto primerov, ko je takšno ravnanje drago stalo najprej samo visoko šolstvo in celotno družbo, nazadnje pa tudi vlado. Akademska sfera je trenutno vsekakor nekoliko paralizirana zaradi udarcev ZUJF in zato vsaj delno razklana, toda dolgoročno njenega gneva ne kaže podcenjevati.
