Očiščevanje v OZS

S spomladanskim internim referendumom o prihodnji obliki članstva v Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije (OZS) se je končalo obdobje v življenju te združbe. Za prihodnost slovenskega obrtništva bo zelo pomembno, ali se bo s sedanjim pranjem umazanega perila na obljubljeni izredni skupščini zgodilo potrebno očiščenje.

Začetek konca je bilo moč slutiti že ob odpravi obveznega članstva v Gospodarski zbornici Slovenije. Preimenovanje obrtne zbornice v obrtno-podjetniško je samo okrepilo nasprotnike obveznega članstva. Za marsikoga kočljivi rezultati anket, ki so podpirali obvezno članstvo, so leta 2007 le podaljšali prehodno obdobje.

S prvo Janševo vlado so funkcionarji OZS dobro sodelovali, s prihodom Pahorjeve so se odnosi lani zaostrili vse do protestnega pohoda po Ljubljani. Pred lanskimi parlamentarnimi volitvami so bili politiki že skoraj vseh barv proti obveznemu članstvu. Sedanja koalicija je takoj napovedala, da bo spoštovala referendumsko odločitev - in v OZS so nespametno pohiteli ter povsem pogoreli. Dva meseca po referendumu je sedanje vodstvo tik pred poletjem na za javnost zaprti izredni skupščini dobilo skoraj popolno podporo. Prvi mož zbornice pa je še kar razlagal, da je vodstvo odločitev članstva razumelo drugače kot javnost.

Poletni boj za rešitev tistega, kar se je rešiti dalo - prostovoljno članstvo je bilo temelj, ki se ga ni dalo preložiti -, se je končal z odhodom generalnega sekretarja. Vse notranje razprtije pa so udarile na plan v trenutku, ko so bili objavljeni zneski plač in odpravnine, ki si jo je generalni sekretar očitno prislužil s predčasnim odhodom. In to v trenutku, ko bi bila pri pripravi novele obrtnega zakona, ki ji na področju javnih pooblastil in regulacije dejavnosti odločno nasprotuje GZS, nujna popolna enotnost. Ko je resorni minister povedal, da je zakonsko besedilo usklajeno z OZS, je od tam prišel odgovor, da o tem ne vedo nič, ministrov logični sklep pa: v zborničnem sistemu očitno ni pravega pretoka informacij.

Čeprav so vsi složno zagovarjali obvezno članstvo, so opaznejše razpoke med funkcionarji nastale že pred dvema letoma, ko sta sedanja predsednika dobila eden malo več in drugi malo manj kot tri petine glasov. Poraženca sta se umaknila (v svoji bazi) in zdaj napovedujeta, da se za funkcije v zbornici ne bosta potegovala. Sta pa takratna tekmeca prekrižala meče v boju za mesto zastopnika obrtnikov v državnem svetu. Že dalj časa pa kaže, da ni soglasja niti med zmagovalcema, predsednikoma Štefanoma.

In ko prilije olje na ogenj še prevozniška sekcija, kjer ideja o ponovni osamosvojitvi že tli, je jasno, da enotnosti ni. Omeniti velja še nekaj zborničnih nesoglasij in neproduktivnih bojev za prevlado: med velikimi in majhnimi območnimi zbornicami, pa med velikimi in majhnimi sekcijami ter končno med območnimi zbornicami in sekcijami. Obrtniški funkcionarji se na Martinovo ne bodo smeli preveč sprostiti: dan pozneje jih morda čaka drugačna streznitev.