Tiskane izdaje
Slovenski prevod Korana iz arabskega izvirnika, ki ga je slovenskim bralcem te dni po desetletju priprav ponudila založba Beletrina, zapolnjuje opazno prevajalsko vrzel. V času pred izidom knjige sta urednik in direktor založbe večkrat opozorila, da je bila Slovenija zadnja od držav članic Evropske zveze, ki prevoda Korana iz arabščine še ni premogla. Zdaj je temu zadoščeno, sveta knjiga islama, sicer prevedena v več kot stodeset jezikov, je zdaj sicer res tudi v slovenščini, a samo to dejstvo ponuja nova vprašanja.
Eno od njih slovensko bralsko javnost načelno ne bi smelo preveč vznemirjati: novi prevod (pred njim smo lahko brali prevod, opravljen po izdaji v bosanskem jeziku) islamski skupnosti v Sloveniji vsaj v verskem smislu ne pomeni veliko, saj ga ustrezne islamske institucije niso pregledale in odobrile njegove veljavnosti. Islamska skupnost je na začetku projekta sicer nameravala sodelovati pri delu, in to je morda obetalo »pravoveren« prevod, a po turbulencah, ki so jo zadele, in zamenjavi vodstva pravega načina in interesa za sodelovanje s pripravljalno skupino ni našla. To seveda niti najmanj ne odvzema blišča prvemu slovenskemu prevodu iz izvirnika, knjiga bo zagotovo našla bralce, ki jih koranske vsebine zanimajo in razlage islamskih teologov o neprevedljivosti Korana upoštevajo z dolžno vljudnostjo, a se zanje niti ne zmenijo preveč. Prevod zdaj pač imamo in ga bomo brali, islamska skupnost, ki si v Ljubljani po dolgem čakanju namerava zgraditi težko pričakovano džamijo, pa napoveduje, da si bo za versko rabo ustrezni slovenski prevod priskrbela v lastni režiji. Pohvalno.
Ne povsem drugačna vprašanja se ob prvem bežnem listanju nove izdaje lahko utrnejo slovenskim bralcem prevoda oziroma »interpretacije«: pri tem ne gre za pravovernost besedila, ampak za njegovo jezikovno podobo. Jemensko-slovenski prevajalski par v svojih spremnih razlagah navaja razloge za nekatere prevajalske odločitve in še najbolj bode v oči zapis ključne besede v Koranu, Alaha.
Prevajalca sta se namreč odločila za zapis Allah, ki je v nasprotju s pravili prečrkovanja po slovenskem pravopisu. Ključno besedo »svetega pisma mohamedanskega«, kot je Koran dolgo tega poimenoval Kersnik, že od nekdaj pišemo drugače, Aškerc je dal kalifu kordovskemu Abduramanu tuhtati: Alah, v srcu vžgal si čut ljubezni, glavi vdihnil si duha modrosti ..., v Egiptovskih arabeskah beremo Naj te čuva Alahova moč, El-Kahira zlata! Lahko noč! Primerov za pravopisno argumentacijo v morebitni jesenski črkarski pravdi, novejših in starejših, lahko najdemo za malo morje. V slovenščini je bil – če se oprimemo še kriterija rabe – Alah pač že od nekdaj nič drugega kot Alah in Marija pač Marija, in ne Marjam. Izjema oziroma nonšalantna in prozorno utemeljena inavguracija Allaha kot sprejemljivega zapisa leta 2014 v knjigi, ki je bila financirana z davkoplačevalskim denarjem, ni ne spodobna ne sprejemljiva. Še posebno je ne bi smela kulturna in strokovna javnost tiho pogoltniti, ker je prevod namenjen splošni javnosti, in ne liturgični rabi, in ker gre za knjigo, iz katere bo marsikdo navajal navedke.
