Od Borgna do Hiše iz kart

Igrice okoli slovenskega kandidata za evropskega komisarja so konec minulega tedna doživele klimaks absurdnosti, ko se je na vladi potrjevalo komisarsko listo Jean-Clauda Junckerja. Pred tednom dni smo opozorili na realnosti v tej zgodbi, ki jih ni mogoče spregledati, ne da bi se utapljali v pretiranem moraliziranju o ambicioznosti posameznih politikov. Opozorili smo, da bi lahko zaradi okoliščin (želje predsednika evropske komisije in brezvladje v Sloveniji) trpeli državni interesi.

Namesto da bi se strasti zadnji teden umirile, je komisarska zgodba dobila dodaten pospešek. In to ob popolnoma rutinski zadevi, kot je potrditev seznama komisarskih kandidatov. Ker je kandidatov veliko in ker so procedure v Bruslju nasploh še bolj zapletene kot pri nas, se Junckerju mudi. Vendar so se nekateri predsedniki strank, ki bodo imeli glavno vlogo tudi v vladi Mira Cerarja, odločili zadevo malo zavleči – s proceduralnimi poleni Junckerju pod noge. Vlade članic EU so bile zaprošene, naj se o seznamu kandidatov izrečejo do petka do 16. ure. Potem ko so vse to storile v predpisanem roku, je prvak SD Dejan Židan v Bruslju hitel razlagati, da slovenska vlada tega ne bo storila na dopisni seji, ampak na redni seji prihodnji teden. To je podprl tudi prvak Desusa Karl Erjavec. Torej oba, ki sta aktivno sodelovala pri sestavljanju edinega seznama slovenskih kandidatov, eden pa je bil celo na njem, a ni bil izbran. Zaplet ne le, da je absurden, ker sta SD in Desus hotela blokirati oblikovanje evropske komisije, ampak sta stranki v maščevalni ihti spregledali, da ne moreta ničesar ustaviti – prvič, ker nimata večine v vladi, zlasti pa zato, ker se v Svetu EU, kjer se je potrjeval seznam, v tem primeru odloča z večino glasov članic EU, ne s soglasjem. Treba se je torej vprašati, zakaj v SD in Desusu to počnejo, kljub dejstvu, da je prihodnji predsednik vlade Cerar predsedniku evropske komisije Junckerju pustil proste roke, ta pa je v svojo ekipo s slovenskega seznama izbral Alenko Bratušek. Zakaj trmoglaviti tudi potem, ko je že jasno, da je igre konec in da je treba vse skupaj le še pripeljati do zaključka.

Ob tem se seveda lahko zgražamo, da se je Bratuškova do te funkcije v moški neetični družbi pretolkla na ne najbolj etičen način in da bo imela v Bruslju nesramno visoko plačo, tako kot preostalih 27 komisarjev. Lahko tudi nadaljujemo medijsko-interesni ples lažnega moraliziranja in vse skupaj ogrozimo – namreč obet, da bi lahko slovenska kandidatka dobila doslej najvišje mesto v evropski strukturi oblasti od vstopa v EU. V tej zgodbi se bomo morali spoprijeti z dilemo, ali dovolimo Bratuškovi zmago v spopadu ambicij in za to ceno dobimo predstavnika na zelo izpostavljenem položaju v evropski komisiji ali pa z moralistično histerijo veliko izgubimo.

Komisarska saga ima še eno dimenzijo – Alenko Bratušek. Navzven se nam je predstavljala v podobi danske premierke kot glavne junakinje iz nanizanke Borgen, dejansko pa je s svojo ekipo spin doktorjev več kot očitno spremljala drugo znamenito politično nanizanko – Hišo iz kart z izjemnim likom politika Francisa Underwooda, ki se z brezkompromisno politiko izigravanja nasprotnikov rine proti političnemu Olimpu moči.