Tiskane izdaje
Poročilo Komisije za preprečevanje korupcije je vzorčen primer poslovanja državne institucije. Zakon ji daje pooblastilo, da spremlja premoženjsko stanje funkcionarjev, in komisija je pooblastilo vzela resno. Pri tem je trčila ob zanimivo simetrijo. Voditelja strank, ki skupaj zasedata skoraj dve tretjini parlamentarnih sedežev, med zaslišanji in pisnimi pojasnjevanji nista bila sposobna zadovoljivo razložiti, od kod izvirajo njuni osebni prihodki. Razlika med denarjem, s katerim razpolagata, ter prihodki znanega izvora in plačo, ki jo dobivata kot funkcionarja, je očitna. Od kod torej denar?
Zakonodajna veja oblasti je, ko je sprejemala predpise o preprečevanju korupcije, postavila pomemben standard. Tisti, ki v imenu skupnosti opravlja oblastne naloge, mora natančno razkriti, od kod izvirajo njegovi prihodki. Tisti, ki želi upravljati stvari, ki zadevajo skupnost kot celoto, mora imeti, ker upravlja državni aparat, represivne organe, proračun in državno premoženje, brezhibno urejeno osebno računovodstvo. V bilancah funkcionarjev ni prostora za gotovino neznanega izvora. V bilancah funkcionarja lahko nastopa zgolj knjižni denar z znanim izvorom. Če kaj ni jasno, mora to vsak trenutek brezhibno pojasniti. Zoran Janković je med zaslišanjem povedal: »Ko potrebujem denar, pokličem pa rečem, dragi moj sine, je čas, da kaj vrneš atu ...« Janša pa je na poročilo, ki obsega 25 gosto tipkanih strani, čez dan odgovoril s 25 besedami. Šele pozno zvečer se je odzval bolj podrobno.
Državna institucija ni dobila zadovoljivega pojasnila, od kod izvira premoženje dveh najvplivnejših funkcionarjev. Če želita upravljati stvari, ki zadevajo skupnost kot celoto, sta to dolžna storiti. Priložnosti nista izkoristila.
