Od pakta do pakta

Čeprav pakt za evro obsega nekaj najtežjih izzivov evropskega gospodarstva - izboljšanje konkurenčnosti, zvišanje zaposlenosti, vzdržnost javnih financ in davčno koordinacijo -, je, paradoksalno, najmanj polemičen del celotnega svežnja ukrepov, ki ga bodo po seriji usklajevanj in najmanj dveh posvetih finančnih ministrov naposled sprejeli konec meseca na rednem vrhu Unije.

Ne toliko zaradi nenadne politične volje najvišjih politikov valutnega kluba kot zaradi nadvse pragmatičnega razloga. Herman Van Rompuy je namreč državnikom evrske skupine predložil precej razredčeno različico francosko-nemškega pakta za konkurenčnost, ki je na februarskem zasedanju evropskega sveta sprožil kritike, odpore in celo glasno nestrinjanje z nekaterimi zahtevami renskega dvojca.

Iz osnutka kompromisnega besedila sta med drugim izginila obvezno prilagajanje pokojninskih sistemov demografskim trendom, kar je bilo razumeti kot poskus poenotenja upokojitvene starosti na 67 let, in odprava avtomatične indeksacije plač. Namesto teh trdih, za marsikatero državo celo nesprejemljivih zahtev - preoblikovani dokument govori o prilagajanju delovne dobe pričakovani življenjski dobi zgolj kot opciji - indeksacija plač pa bo ukinjena, kjer bo to potrebno. A za temi politično precej nevtralnimi elementi se skrivajo koreniti in tudi boleči ukrepi, denimo omejevanje rasti plač glede na konkurenčnost ter pokojninske in zdravstvene reforme, ki razburjajo javnost in sindikate.

Dejanska pripravljenost evrskih držav na dolgoročno stabilizacijo območja, ki so ga zamajale špekulacije denarnih trgov, pa se bo pokazala pri kočljivi razpravi o finančnih mehanizmih, saj bodo odločitve imele otipljive finančne obveznosti za države. Gre za povečanje sredstev evropskega instrumenta za finančno stabilnost - ta lahko po sedanjih pravilih mobilizira kvečjemu 250 milijard - na dejanskih 440 milijard evrov, predvsem pa za 500 milijard »težki« evropski mehanizem stabilnosti, ki bo začel delovati od julija 2013. Prav zato se bo šele v dneh in tednih do naslednjega vrha Unije pokazalo, kako trdno je zakoreninjeno spoznanje, da morajo v čolnu sredi razbesnelih valov prav vsi veslati v isto smer.