Od ustavne obtožbe do režimskih medijev

Vse se je začelo z ustavno obtožbo predsednika republike, ki si jo je prislužil z odlikovanjem Tomaža Ertla. Čeprav je Türk večkrat pojasnil, da je nekdanjega republiškega sekretarja za notranje zadeve in nekdanjega prvega moža službe državne varnosti odlikoval izključno zaradi zaslug pri izvedbi osamosvojitvene akcije Sever, so mu v SDS in SLS očitali kar 34 kršitev ustave. Ertl je po njihovem mnenju namreč v prejšnjem sistemu menda množično kršil človekove pravice, uničeval arhive in celo sodeloval pri mednarodnem terorizmu. In prav tu so v največji opozicijski stranki našli povezavo med obema. »Kaj veste o ozadju atentata v Velikovcu? Koliko časa osebno poznate Ertla in pri katerih projektih sta sodelovala?« je Janša spraševal predsednika države na maratonski sedemurni parlamentarni razpravi marca lani, ko so poslanci z 52 glasovi proti in 32 za zavrnili opozicijski predlog – ustavna obtožba pa nikoli ni prišla v postopek presoje najvišjega sodišča v državi.

Danilo Türk je takrat odgovoril, da je bil o atentatu v Velikovcu obveščen zgolj iz medijev in da nikoli ni poznal ne ozadij ne podrobnosti dogodka, Tomaž Ertl pa, da se ne spomni, da bi predsednika osebno srečal pred odlikovanjem. Potem pa skoraj eno leto nič. Do drugega februarja, ko je premier Borut Pahor – zaradi odmevne odločitve Sove, da publicistu Igorju Omerzi ni dovoljen vpogled v nekatere dele arhiva – sklical sestanek vseh predsednikov parlamentarnih strank in se po soočenju mnenj odločil, da arhivi ostanejo zaprti. »Po tem, kar smo našli v javnem delu arhiva, lahko rečem, da predsednik laže,« je po sestanku pri premieru presenetil Janez Janša. V podkrepitev težke obtožbe so v SDS na svoji spletni strani deset dni pozneje objavili članek z naslovom »Velika lahkotnost predsednikovega laganja« in mu pripeli šest dokumentov, ki menda dokazujejo, da je bil Türk kot predsednik Komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja pri SZDL obveščen o ozadju bombnega napada. Kot da ne bi bilo dovolj, da je dokument, ki so ga devet mesecev po atentatu spisali na zunanjem ministrstvu, v glavnem le povzemal poročanja avstrijskih medijev o sojenju storilcema, je Janez Markeš v Sobotni prilogi Dela, 19. februarja razkril, da kronski dokaz SDS ni enak tistemu, ki ga hranijo v Arhivu RS.

Od tod pa s svetlobno hitrostjo. V torek smo v Delu dokazali, da je v originalni dopis, ki ga je leta 1980 prejel Türk, vrinjenih deset strani nekega drugega dokumenta, ki je bil naslovljen na njegovega predhodnika Jožeta Hartmana. V naslednjih dneh tako rekoč ni bilo televizijske oddaje, ki ne bi gostila predsednika SDS. Janša je vztrajno ponavljal, da stvar ne drži, na spletni strani stranke pa objavil obširen odgovor, v katerem je med drugim zapisal, da »si takšno bebasto sprevračanje lahko privošči samo medij, ki ni zavezan niti resnici niti bralcem, temveč zgolj režimu«. V sredo je SDS vendarle priznala napako, a se zanjo opravičila bralcem svoje spletne strani, ne pa tudi predsedniku republike ali našemu časopisu. Medtem se je oglasil tudi član največje opozicijske stranke Žiga Turk in na socialnem omrežju Twitter opozoril, da je dokument SDS zavajajoč in da se tako ne dela. V petek sta se na lastne oči oba prepričala, da čitalnica na Zvezdarski ulici 1 v Ljubljani »kronskega dokaza« ne hrani v enaki obliki, kot ga je predstavila njuna stranka. Da zadeva s tem še zdaleč ni končana, dajeta slutiti Janševa petkova izjava, da »je bila manjšinska komisija SZDL nekakšna depandansa Udbe«, in sobotna povezava na spletni strani SDS, ki sporoča, da je Delo že 85 let levičarsko usmerjeno. Čeprav je lani praznovalo okroglo 50. obletnico izhajanja.