Odgovornost in zaupanje

O enem največjih škandalov v državi, nepojasnjenem izginotju referendumskih podpisov, kar je nevarna igra s pravico državljanov do neposrednega odločanja, po mesecu in pol vemo le dve dejstvi. Državni zbor in notranje ministrstvo sta dokazano malomarno ravnala z zaupanim jima gradivom. Prav zaradi takšnega domačijskega poslovanja najbrž nikoli ne bomo (uradno) izvedeli, ali je v ozadju res potekala nedopustna politična zarota. Trojica, ki je doslej prečesavala škandal – inšpektorat za javno upravo, informacijska pooblaščenka in komisija za preprečevanje korupcije –, se je praviloma ustavila ob ugotovitvi, da na krivca zaradi pisarniške anarhije ne morejo pokazati. Korak naprej je storila le protikorupcjska komisija, ki je MNZ očitala, da z dokumenti ravna v nasprotju s predpisi, zaradi česar obstaja večja verjetnost »da je do odtujitve oziroma izgube listov prišlo pri tem organu«.

Še več, odlašanje z oddajo pregledanih podpisov v podpis ministru ter pošiljanjem poročila v DZ po prepričanju komisije »utemeljujejo očitek, da je v tem delu šlo bodisi za naklepno in delegirano (kot posledica močnega interesa politike za preprečitev referenduma) bodisi malomarno opustitev dolžne skrbnosti za pravilno, pravočasno in učinkovito izvedbo nalog«. Tudi te bolj natančne ugotovitve žal ne dajejo končnega odgovora, ali je šlo za škandalozni politični manever ali samo za šlamparijo. Dajejo pa podlago za razmislek, kako popraviti neverjetno škodo, ki so jo ob najmanj primernem času, ko ljudje glasno zahtevajo pravno državo, politiki storili največji državljanski dragocenosti: zaupanju ljudi, da je njihov volilni glas ali referendumski podpis za politike popolnoma nedotakljiv.

To temeljno pravilo je bilo grobo kršeno. Na vprašanje, kdo bo prevzel odgovornost, pa si odgovorite sami.