Odmev bavarskega sporočila

Danes se velja zazreti v bavarsko prestolnico. Ne le zaradi nogometnega spektakla, finala Lige prvakov. Iz Münchna prihajajo tudi drugi, morda manj spektakularni, a hkrati izjemno pomembni signali. Norbert Reithofer, prvi mož družbe BMW, je na skupščini delničarjev avtomobilskega velikana nastopil s stališči, ki nekako niso sinhronizirana z mantrami vladajoče politike. Eden najvplivnejših evropskih industrialcev je politiki sporočil, da ima varčevalna politika tudi neprijetne učinke. Če so potrošniki zaskrbljeni, kupijo manj avtomobilov, je Reithofer povedal zboru delničarjev. Zveni logično. Zahteval je bolj dolgoročno politiko, ki bo znala ujeti ravnotežje med varčevanjem in rastjo.

Ob pozivu vplivnega industrialca velja omeniti dve okoliščini. Družbi BMW gre fenomenalno dobro. Še nikdar v zgodovini ni prodala toliko vozil, kolikor jih je prodala na začetku letošnjega leta. Res je sicer, da ji v Evropi ni šlo najbolje, vendar so avtomobile ugledne znamke v rekordnih količinah prodajali Kitajcem. Hkrati se na Bavarskem - tudi v družbi BMW - odvijajo opozorilne stavke, ki jih organizira vplivni sindikat IG Metall. Sindikat zahteva 6,5 odstotka višje plače. Logika sindikata je smiselna. Če postavljamo rekorde, naj se nam to pozna pri plačah.

Reithofer ni le prvi mož družbe BMW. Bavarski koncern tradicionalno sodi med tiste evropske velikane, ki so v trdem jedru gostega omrežja globalnih korporacij. Člani vodstva bavarskega koncerna številne funkcije opravljajo tudi v drugih največjih gospodarskih družbah. Reithofer ni čisto običajen direktor. Ker je v središču gosto prepletenega omrežja, ne govori zgolj o tem, kaj je v interesu družbe BMW. Pripada tistemu delu gospodarske elite, ki jo je profesor Michael Useem iz Pensilvanije leta 1984 poimenoval »notranji krog«. Pripadniki »notranjega kroga« niso zgolj zastopniki interesov posamezne korporacije in njenih lastnikov. Reprezentirajo interes kapitala kot celote. Že pred več kot petdesetimi leti je sociolog Charles Wright Mills ugotovil, da v kapitalističnih družbah obstaja poseben del, ki je sposoben artikulirati interese celotnega kapitalističnega razreda. In Reithofer bi lahko sodil k njim. Ob tem, da vodi BMW, je tudi član Evropske okrogle mize industrialcev, organizacije, ki povezuje najvplivnejše evropske industrijske voditelje. To je zelo prestižen klub, ki je vplival tudi na nastanek evropskih ustavnih dokumentov.

Sporočilo, da ima politika strogega varčevanja negativne učinke, tokrat ne prihaja iz akademskih vrst ali iz vrst politične levice, pač pa iz središča industrijskega kapitala. Ni sicer rečeno, da se s stališčem strinjajo tudi finančniki. Jasno pa postaja, da industrijski kapital ne zahteva politike strogega varčevanja. Ne zahteva strogosti, pač pa iskanje ravnovesja. Z drugimi besedami: pričakuje razumno varčevanje, ne pa brezglavega in paničnega šparanja.

Ima lahko sporočilo s severnih obronkov alpskega gorovja tudi kak južnoalpski odmev? Če skušamo poiskati najnižji skupni imenovalec uspešnih družb s severa Evrope, ugotovimo, da so ob alternativi varčevanje - trošenje odgovarjale z možnostjo, ki je vprašanje ne ponuja. Odločale so se za razvoj. Natančneje, varčevalna retorika je bila sprejemljiva le pod pogojem, da je ponujala verodostojna zagotovila, da bo prihodnost bolj perspektivna. Ta verodostojna zagotovila so imela različne oblike. Pred stoletji je bila s teologijo podkrepljena obljuba, da bo posameznik v zameno za odrekanje zveličan, dovolj verodostojno zagotovilo za boljšo perspektivo v prihodnosti, kar je bil temelj odločitve za odrekanje v sedanjosti.

Danes teološka zagotovila ne zadoščajo. Verodostojna pa se zdijo zagotovila, ki varčevanje v sedanjosti povezujejo z obljubljenimi dosežki v prihodnosti. Ponovimo: ta zagotovila morajo biti verodostojna. Če obstaja verodostojno zagotovilo, da bo, denimo, znanost izboljšala zdravje ljudi, rešila problem energetske oskrbe, dvignila kakovost življenja slehernega posameznika, je odločitev za varčevanje sprejemljiva. To je točka, na kateri slovenska vladajoča politika sporočila iz bavarske prestolnice ne razume. Sto dni zatem, ko je slovenska vlada prisegla, lahko razberemo, da namerava največji delež privarčevati pri univerzah in znanosti, torej institucijah, ki lahko prinašajo verodostojno zagotovilo za boljšo prihodnost. Ima sedanja vlada na zalogi kakšno drugo verodostojno zagotovilo?