Tiskane izdaje
V zvezni skupščini sem spremljal neko debato (kajpak sem že zdavnaj pozabil, o čem), ko se je prihulila tajnica slovenske delegacije in mi šepnila, da me hoče videti Dolanc. Uf, skoraj prestrašil sem se. Poklical sem taksi in se poln mešanih občutkov odpeljal do palače federacije, brskajoč po spominu, ali sem naredil kakšno sranje. Stane Dolanc je bil takrat jugoslovanski notranji minister in s Kafkovimi očmi bi se lahko tudi videl, kako bom konec življenja dočakal v kaki mrzli kleti palače federacije. No, minister me pravzaprav ni niti pogledal, ampak mi je potisnil neki papir: Tole objavite v Delu. S tem je bila zadeva hitropotezno končana in odleglo mi je.
Čez nekaj mesecev sem zašel v Užićko, v t. i. Slovensko hišo (ki si jo je pozneje uzurpiral Slobodan Milošević), in kajpak je bil tam Stane Dolanc - ki ni žlobudral kot večina navzočih, je pa s svojo navzočnostjo obvladoval omizje. Opazil sem, da se je diskretno pozanimal, kdo sem, potem pa je vstal, dvignil kozarec in mi čez celotno omizje nazdravil. To je bil edini notranji minister, s katerim sem imeli opraviti, če odštejem zelo bežno srečanja s Kresalovo na nekem partyju, ko so se mi od vzhičenosti nad njeno lepoto zašibila kolena.
S tem vas dolgočasim samo zato, da se izpovem glede sedanjega slovenskega notranjega ministra: ob njem ne bi čutil niti strahospoštovanja niti se mi ne bi šibila kolena. Vinko Gorenak že na prvi pogled deluje robato, ne bomo si upali reči kmetavzarsko, čeprav je na življenjski poti od miličnika do ministra moral opraviti marsikateri izpit. Ampak očitno ne iz odličnosti in džentelmentstva. Službo, ki mu jo je kot zvestemu vojščaku poveril JJ, opravlja na videz korektno, ampak uradniško, toliko da ne s črnimi narokavniki, da ne bi zgulil suknjiča.
Te dni pa se je na glavo vrgel v politično mlakužo z izjavo na twitterju, da je napoved odpuščanja novinarjev v medijski hiši Delo dobra novica (menda ker bo zato obveščanje v prihodnje objektivnejše). Ta izjava je globoko pod nivojem, ki bi si ga kdajkoli privoščil Dolanc, ki je bil, mimogrede, vsaj desetkrat sposobnejši od sedanjega slovenskega ministra. Pravzaprav bi se morali tudi volivci vprašati, kakšni osebki jim »ministrirajo«, če se v najhujši krizi - ki so jo zagrešili politiki, ne novinarji - naslajajo nad tem, da nekdo izgubi službo.
In še enkrat mimogrede: če je Delo v težavah, ni zaradi slabega ali neprofesionalnega dela novinarjev, temveč je »hišo« potisnil na blaten kolovoz prav Gorenakov šef, ko je špekuliral s prodajo Mercatorja in posledično uničil velik del gospodarstva, izčrpal banke itd.
Društvo novinarjev Slovenije je zapisalo, da je ministrovo tvitanje pod nivojem osnovne politične kulture, da je nedostojno itd. Vse to je res, a resnica je še precej hujša: gre za primitivizem par excellence, ki razkriva, da eno najpomembnejših ministrstev vodi človek s hudobnimi mislimi; če novinarjem privoščiš odpuščanja, se pač ne moreš hvaliti s kako visoko etiko in moralo. Ampak takih reči smo že vajeni: ministrov nadrejeni je pred časom - ko ga je nekaj žulilo - zagrozil, da bo vse skupaj »labodji spev novinarstva«. Očitno je, da so neki politični opciji mediji preprosto odveč, če ne gredo po stopinjah Rosvite Pesek ali Vladimirja Voduška.
Dragutin Mate, notranji minister v prejšnjem mandatu JJ, je izjavil: Ne želim si imeti novinarjev, ki bi poročali, kot si jaz želim. Prijetno za uho, toda visoko nad trdnimi tlemi, kjer poteka nenehen spopad med avtokratskimi vzgibi oblasti in svobodomiselnim bistvom žurnalizma.
Če se sedanja oblast slabo počuti z mediji, kot so in kakršni so, je pač njena stvar; toda vsaj toliko bi morala logično sklepati, da se najverjetneje tudi mediji ne počutijo ravno v nebeškem ugodju. Če je peticijo Blaža Zgage in Mateja Šurca o, blago rečeno, nezdravih okoljskih razmerah za medije na Slovenskem podpisalo več sto novinarjev, bi se bilo treba zamisliti, ne pa vse skupaj vehementno, zaničljivo zavreči. Ministra Gorenaka, ki je do medijev enako vzvišen kot aparatčiki v bližnjevzhodnih šejkatih, moramo vprašati: Ali naj na Delu odpustijo vse tiste, ki so podpisali peticijo Zgage in Šurca o naših nehigienskih razmerah? Potem bi ostale bolj ali manj le še čistilke.
Seveda tudi sam minister spada v te »nehigienske razmere«, saj si take izjave (o odpuščanju na Delu) ne bi privoščil niti Lukašenko, toliko pameti pa še ima. Gre pa seveda tudi za nekaj drugega: človeku, ki je napredoval od miličnika do ministra, je seveda treba ploskati, vendar je treba biti previden, kajti na tej karierni poti se mu utegne na oblačila prijeti marsikaj. Takšno pot je presopihal tudi Igor Bavčar in, glejte, tako ga je utrudila, da je povsem uničil Istrabenz. Za njim je ostalo razdejanje, na naše pisanje, da je razprodal blagovne znamke Droge in Kolinske, pa je v Delu mirno odgovoril: Niso razprodane, le v drugi lasti so! Skoraj na ravni sofistikov.
Stane Dolanc, ki je bil toliko trdno na nogah, da mu je uspelo ukrotiti celo takšno zverinico, kot je Jovanka Broz, se je nekega dne preprosto umaknil iz politike. Umaknil se je v Gozd - Martuljek, nabiral je gobe in, kolikor vem, ni pisal nobenih spominov ali česa podobnega. Prav zanima me, kaj bo na stara leta počel sedanji notranji minister, ki se gotovo ne bo zapisal v zgodovino; bo nabiral zvončke, čemaž, borovnice ali bo po hrastovih gozdovih pasel pujske?
