Tiskane izdaje
Še pred kratkim je veljalo, da je kandidatura Zorana Jankovića za predsednika vlade nočna mora slovenske politične desnice, ki je ljubljanskega župana videla že v vsaki malo večji senci. Danes pa se zdi, da je »premier Janković« bolj kot ne, hm, pobožna želja dela slovenske levice. Ta v vsakem, še tako majhnem premiku javnega mnenja prepozna jasen in dokončen znak, da se mora župan iz Magistrata preseliti na Gregorčičevo in prevzeti posle od Boruta Pahorja. Takoj. Zdaj. Pravzaprav je bilo že včeraj prepozno.
Zoran Janković je vlogo, ki so mu jo (ponovno) namenili v tednu, katerega konec držite v rokah, večkrat odklonil. Z razlogom: prevzeti vlado pred volitvami, predčasnimi ali – bolj verjetno – rednimi, bi bilo bodisi naivno, bodisi naravnost samomorilsko. Anketa v petkovi Mladini, denimo, ljubljanskemu županu med volivci nameri trideset, med tistimi na levici pa kar šestdesetodstotno priljubljenost. A če naj Janković res igra vlogo »odrešenika levice«, potem je to dokaj uboren rezultat. Namreč, v trenutku, ko leva vlada in levica na splošno kopljeta novo dno v anketah priljubljenosti, ljubljanskemu županu na državni ravni hrbet še vedno obrne kar štirideset odstotkov tistih, ki se imajo za levičarje. Zaključek je logičen in skrb vzbujajoč: problem niso (zgolj) imena; problem so predvsem ideje. Oziroma pomanjkanje le-teh.
Ko smo že pri idejah: te dni se je tudi na veliko razpredalo o novi stranki na levici. Njena protagonista naj bi bila Marta Kos Marko in predsednik računskega sodišča Igor Šoltes. A če je soditi po pisanju medijev, naj bi ta stranka igrala predvsem vlogo pribežališča razočaranih volivcev levice. Če je res tako, gre – podobno kot pri videnjih Jankovića na premierskem mestu – za potezo iz obupa, češ, kako preprečiti volilno zmago desnice z Janezom Janšo na čelu.
Glede na zdajšnja razmerja v slovenski politiki se zdi kaj takega praktično nemogoče, razen če se na sodišču v aferi Patria ne zgodi kaj za Janšo katastrofalnega. V tem primeru bo levica volitve dobila tako rekoč miže in za zmago ne bo potrebovala že druge stranke v dveh, treh mesecih (na Demokratično stranko dela Francija Žnidaršiča kar malo pozabljamo).
No, na pretrese ne kaže preveč računati. Zmago Janeza Janše na volitvah lahko prepreči le – Janez Janša. Mojster izgubljanja dobljenih bitk, ki pogosto pregori v želji po zmagi, se tudi tokrat ni izneveril slovesu človeka, ki ne ve, kdaj je treba stopiti na žogo in počakati na konec tekme. Niti ob smrti koalicijskega sopotnika Andreja Bajuka ni mogel iz svoje kože in je v nekrologu nekdanjemu premieru uporabil svojo aktualno sintagmo o »več domovine in manj države«. Politična pot Janeza Janše in Andreja Bajuka še zdaleč ni bila tako zelo enovita, kot jo želi post festum predstaviti predsednik SDS, a retuširanje zgodovine bomo tokrat pustili ob strani. Pristavljanje dnevno-političnega lončka v trenutku, ko se spominjamo človeka, ki je – ne glede na to, ali smo se z njim strinjali ali ne – vodil slovensko vlado, pa je, oprostite, naravnost neokusno.
Slovenska zgodba je po dvajsetih letih dokončno izpraznjena. Samo po sebi to ni nič slabega, bo pač treba najti novo vsebino, s katero jo bomo napolnili. A idej ni. Desnica nam predvidljivo prodaja predmoderne in že zelo postane floskule o državi in domovini. Levica pa bi se lahko na novo iznašla, denimo z (zakaj pa ne?) uvajanjem koncepta univerzalnega temeljnega dohodka in inovativnim premislekom koncepta socialne države. Namesto tega pasivno čaka odrešenika.
