Odrinjena partnerica

Ankara je že postala upoštevanja vredna sila, ki se ne boji jasno izraziti svojih stališč.

Objavljeno
02. maj 2012 20.58
Andrej Miholič, zunanja politika
Andrej Miholič, zunanja politika

Turčija v zadnjem desetletju doživlja izjemen gospodarski uspeh in se pospešeno prebija v krog najhitreje rastočih svetovnih gospodarstev, temu primerno pa se krepi tudi njen mednarodni pomen. Posredniška vloga v jedrskem sporu med Iranom in Zahodom, odločna podpora pomladnim silam v Siriji in drugih arabskih državah, ki jih je zajel revolucionarni val, zaostritev s Tel Avivom zaradi brutalne izraelske politike do Palestincev, praske s Parizom okrog vprašanja genocida nad Armenci pred skoraj stoletjem ... Vse to kaže, da je Ankara že postala upoštevanja vredna sila, ki se ne boji jasno izraziti svojih stališč.

Hkrati si je s serijo korenitih prodemokratičnih reform priborila ugled tako med arabskimi množicami kot v zahodnih prestolnicah, ki v njej vidijo dokaz, da ideja sobivanja islamske države in parlamentarne demokracije ni zgolj utopija. K temeljiti preobrazbi države, ki je še pred desetletjem veljala za bolnika na obrobju Evrope, ki so ga od znotraj razjedale kontinuirana politična kriza in hude gospodarske težave, je pomembno prispeval proces njenega približevanja Evropski uniji, ki je maloazijski sili z dodelitvijo statusa kandidatke konec prejšnjega stoletja na široko odprla vrata v evropsko družino držav.

Turčija se je takrat podala na evropsko pot kot vzorna učenka, uveljavljanje zahtevanih reform pa je dobilo nov zagon po tem, ko je leta 2002 na oblast prišla Stranka za pravičnost in razvoj karizmatičnega premiera Recepa Tayyipa Erdogana, ki je še danes trdno v sedlu. Toda ljubezen med Ankaro in Brusljem ni trajala prav dolgo. Pogajanja o turškem članstvu so kmalu po njihovem zagonu leta 2005 zašla v slepo ulico, predvsem zaradi nerešenega ciprskega problema, medtem pa se je na stari celini okrepil tabor nasprotnikov turškega vstopa, na čelo katerega je stopil nemško-francoski tandem Merkel-Sarkozy.

Na drugi strani je čedalje bolj očitno, da tudi maloazijska sila ne misli v nedogled pohlevno čakati pred (priprtimi) evropskimi vrati. Čeprav turško vodstvo vztraja, da kljub hladnejšemu vetru iz Bruslja ne namerava skreniti z evropske poti, ni mogoče prezreti, da hkrati čedalje bolj pogleduje tudi v druge smeri, predvsem v svojo južno in vzhodno soseščino. Nasprotniki turškega vstopa v EU, ki redko zamudijo priložnost za podpihovanje strahu pred muslimansko državo, ki da ogroža »krščanske temelje« stare celine, zaradi tega gotovo ne bodo točili solza, toda propad turške evropske zgodbe bi bil nedvomno huda izguba za obe strani.

Medtem ko Erdoganova vlada brez spodbud iz Evrope že izgublja reformni potencial, Unija s svojimi pomisleki odriva strateško izjemno dragoceno partnerico in z njo tako želeni most proti vzhodu. Še huje, s ponujanjem »tolažilnega« privilegiranega partnerstva namesto (po izpolnitvi vseh kriterijev) že obljubljenega polnopravnega članstva izgublja tudi lastno kredibilnost. Zapravljenega zaupanja pa zlepa ni mogoče povrniti.