Odškodninski maraton

Z več kot polletno zamudo je vlada prejšnji teden le sprejela predlog zakona o sodnem varstvu razlaščenih imetnikov bančnih delnic in podrejenih obveznic, s katerim naj bi odpravila neustavnosti, ki jih je v postopku sanacije bank ugotovilo najvišje sodišče v državi. A oškodovani vlagatelji s predlaganimi rešitvami pričakovano niso zadovoljni, saj še zdaleč ne izpolnjujejo njihovih pričakovanj.

Predlagani zakon namreč ne prinaša možnosti izpodbijanja odločb o izrednih ukrepih Banke Slovenije, ki so odredile izbris podrejenih finančnih instrumentov in delnic bank, ampak le možnost odškodninske tožbe proti centralni banki. To je bilo pričakovano, saj je tako presodilo že ustavno sodišče. A to je hkrati zakonodajalcu naložilo zagotovitev učinkovitega sodnega varstva razlaščencev ter zagotovitev dostopa do informacij in podatkov, ki bodo omogočili sestavo tožbe. Vlada si je zdaj umislila nekakšno dvostopenjsko razkrivanje teh podatkov, kjer naj bi bile na spletu dostopne le odločbe o izrednih ukrepih in pogodbe z ocenjevalci vrednosti sredstev bank. Vse druge dokumente pa bodo morali tožniki zaradi zaupnosti zahtevati prek sodišča.

To ne bo le dodatno otežilo dostopa do želenih informacij, ampak bo gotovo tudi dodatno obremenjevalo sodišča. Nobenega dvoma ni, da so v dokumentih, povezanih s sanacijo bank tudi zaupni podatki, zato je razumljivo, da vsi ne morejo biti javno objavljeni na spletni strani. Nerazumljivo pa je, zakaj do njih ne bi mogli dostopati razlaščenci oziroma njihovi odvetniki. Podatkovna soba je bila ena od možnih rešitev, a jo je ministrstvo za finance zavrnilo.

Deležnikom prav tako ni uspelo s predlogom, da bi bila v sodnem procesu prepovedana uporaba cenitev, ki jih je ob sanaciji bank leta 2013 in 2014 naročila Banka Slovenije. Predlog zakona namreč to odločitev prenaša na sodišča, kar pomeni, da jih bodo tožniki o tem morali še prepričati.

Sprejeti predlog v nasprotju s prvo različico odškodninsko tožbo sicer omogoča vsem razlaščencem, a hkrati ukinja rešitev, da bo pravnomočna sodba učinkovala na vse oškodovane vlagatelje. To pomeni, da bodo odškodnino lahko dobili le tisti, ki imajo čas in denar, da se podajo v ta odškodninski spor. Vprašanje je zato, koliko malih vlagateljev se bo na koncu sploh podalo v ta boj z neznanim izidom. Navsezadnje se pred procesom, ki odloča o skoraj milijardi evrov izbrisanih obveznosti, tresejo tudi na sodiščih, ki so ministrstvu zato že predlagala drugo rešitev – arbitražo –, vendar s tem niso bila uspešna.

Predlog zakona o sodnem varstvu razlaščencev je šele na prvi stopnici in v parlamentarnem kolesju lahko doživi še marsikateri estetski ali kirurški popravek. A če bo ostal v sedanji različici, je gotovo le, da je mogoče pričakovati dolgotrajen in drag odškodninski maraton, ki se lahko vleče več kot desetletje. Nič nenavadnega zato ni, da k zunajsodni poravnavi državo zdaj poleg malih razlaščencev pozivajo celo veliki razlaščenci. Navsezadnje je tudi ustavno sodišče presodilo, da bi moral biti postopek sodnega varstva v tem primeru hiter in ekonomičen.