Tiskane izdaje
Več kot triletna saga o razlastitvah okoli 100.000 vlagateljev pri sanaciji bank je dočakala novo stopničko. Ministrstvo za finance je v javno razpravo dalo predlog težko pričakovanega zakona, ki naj bi odpravil ugotovljeno neustavnost in osmoljencem zagotovil učinkovito pravno varstvo.
Čeprav je ministrstvo opustilo svojo prvotno idejo, da bi morali razlaščenci na upravnem sodišču najprej tožiti za nepravilnost izrednega ukrepa Banko Slovenije, šele nato pa bi lahko terjali odškodnino, so odvetniki oškodovanih vlagateljev na nogah. Menijo, da so predlagane rešitve neskladne z navodili ustavnega sodišča in da so še slabše od spornih veljavnih odločitev.
Glavno merilo upravičenosti izbrisa podrejenih obveznic in delnic šestih bank tudi po tem predlogu zakona ostaja mantra, ki jo v razčiščevanju slovenskega primera zagovarja tudi evropska komisija: Ali so bili vlagatelji na slabšem, kot če izrednega ukrepa ne bi bilo oziroma če bi banke šle v stečaj.
Veljavnost izrednih odločb Banke Slovenije, ki so odredile izbris, ne bo ogrožena, bo pa sodišče lahko presojalo, ali so bile metoda, predpostavke in cenitve ustrezne ali napačne. Dobre strani predloga so, da bo dokazno breme na Banki Slovenije, da se bodo primeri v počasnih sodnih mlinih združevali in bodo morebitne odškodnine lahko deležni tudi tisti razlaščenci, ki tožbe iz takšnih ali drugačnih vzrokov ne bodo vložili. Gotovo pa se oškodovani vlagatelji ne morejo veseliti določila, ki vlaganje tožb omejuje na veljavni zakon, kar je mogoče razumeti kot omejevanje že vloženih tožb. Visoke so tudi vrednostne omejitve za tožbe, poleg tega pa predvideva le delno razkritje dokumentov, ki so bili podlaga za izredne ukrepe, drugo bodo morali tožniki terjati prek sodišča.
Predlagani zakon predvideva, da bo morebitne odškodnine za prevelik poseg v obveznosti do vlagateljev plačala Banka Slovenije; če pa bo ta dokazala svojo skrbnost in če za napake ni kriva, bo to breme prevzela država. Vlada je s tem razbremenila nahrbtnike potencialnih obveznosti poslovnih bank, kar je posebno pomembno za NLB in Abanko, ki sta pred vrati privatizacije.
A bolj kot sam zakon so v resnici zanimiva uvodna pojasnila k zakonu, ki odstirajo nekatera vprašanja petmilijardne sanacije bank, ki so bila do zdaj zaradi nejasnih odgovorov zavita v tančico skrivnosti. Tako, denimo, prvič uradno izvemo, da je vrednost prenosov slabih terjatev na slabo banko in s tem sporne 70-odstotne diskonte določila evropska komisija. Prav tako je ministrstvo razkrilo, da je bil pri vrednotenju terjatev bank v resnici uporabljen pristop verjetnosti neplačila, čeprav bo ta standard za banke obvezen šele prihodnje leto; zdaj se izgube evidentirajo šele, ko se zgodijo. In še, da so nastajali popravki v razvrstitvi kreditov. Sodni postopki po predlaganih ali drugih rešitvah torej utegnejo naplaviti še kakšno sanacijsko razodetje. In upajmo, da bo takrat tudi jasneje, kdo je bil v tej zgodbi za kaj odgovoren.
