Odvihana hlačnica

»Predvidel bi vse scenarije, le tega ne,« je o svoji nesreči pred leti dejal mladi slovenski jadralni padalec, potem ko je oktobra 2011 na Jahorini po čudovitem jadranju pristal na mini in postal ena izmed 1738 žrtev, kolikor so jih do takrat samo v Bosni in Hercegovini zahtevale med zadnjo vojno zakopana eksplozivna sredstva.

Kdo ve, koliko več bi bilo po svetu takšnih nič hudega slutečih naključnih žrtev, med katerimi je ogromno otrok, če se slovenska diplomacija pred skoraj dvema desetletjema (marca 1998) prav zaradi posledic vojn na Balkanu ne bi domislila ustanovitve Mednarodnega sklada za razminiranje in pomoč žrtvam min, s kratico danes vsemu svetu znanega kot ITF. Tej vseh pohval vredni neprofitni organizaciji, ki jo je kot eno redkih, če ne edino, uspelo v svetovnem merilu lansirati naši državi, se imamo zahvaliti za več kot 135 kvadratnih kilometrov razminiranega ozemlja. In to ne le v nam bližnjih balkanskih državah, kot so BiH, Hrvaška, Srbija, Kosovo, Makedonija, Albanija in Črna gora (zadnje tri po novem veljajo za »očiščene«), ampak tudi v Azerbajdžanu, Libanonu, Afganistanu, Turčiji, Iraku in celo v latinskoameriški Kolumbiji.

Uspehi so kljub večnim finančnim in drugim težavam očitni. ITF je postal svetovno prepoznaven. Kljub temu pa bi se bilo dobro zavedati, da mine in različni eksplozivni ostanki vojn še vedno pomenijo grožnjo v več kot 60 državah sveta, kjer po opozorilih ITF, objavljenih na 4. april, mednarodni dan ozaveščanja o nevarnosti min, vsako leto zahtevajo več tisoč žrtev. Njihovo število se zadnje čase celo znova veča. In to drastično. Leta 2015 je bilo kar 75 odstotkov več incidentov kot leto prej. Največ po letu 2006. Zakopane mine so ranile 6461 ljudi, večinoma civilistov, 1672 pa so jih ubile.

Podatki so še toliko bolj strašljivi, če upoštevamo, da je bilo po letu 1999, odkar ITF vodi statistiko, na svetu skupaj že več kot 100.000 žrtev in da se minska polja – kljub vsem protestom, ozaveščanju prebivalstva in naporom civilne družbe, ki vsako leto 4. aprila viha hlačnice – še kar množijo. Dober primer je iraško osvobajanje Mosula, kjer džihadistične tolpe med umikom povsem nekontrolirano minirajo vsako ulico in vsak rov, mine pa trosijo tudi po obrežjih rek, kjer ljudje edino lahko pridejo do vode, in po begunskih poteh, kjer bi se lahko umaknili pred spopadi.

Samo vihanje hlačnic in še tako uspešno razminiranje, ki je do zdaj zahtevalo tudi več sto mrtvih med minerji, torej ne bo dovolj. Naj so napori še tako hvalevredni, ozaveščanje javnosti vzgojno, večne težave z zbiranjem denarja pa mučne, bez vsesvetovne prepovedi uporabe in izdelave protipehotnih min, ki so za vojaško rabo tako in tako zanemarljivega pomena in ubijajo predvsem civiliste (pa še te praviloma po končanih vojnah) ne bo šlo. Ottawska konvencija, h kateri je pristopilo že več kot 160 držav (žal ne tudi vse največje in nekatere majhne, a regionalno pomembne), bi lahko bila pravi korak. Če bi se vse države odpovedale izdelavi protipehotnih min, jih čez nekaj let, ko bi zaloge pošle, ne bi mogle več uporabljati niti najbolj problematične paravojaške skupine, ki jih zdaj nenadzorovano trosijo in vkopavajo. A do tja je kljub željam optimistov, da naj bi se to zgodilo že bližnjega leta 2025, še zelo dolga pot.