OECD, ne dotikaj se našega šolstva!

Uradno šele popoldne prekinjeni embargo na makroekonomsko študijo Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) o Sloveniji, ki vključuje tudi oceno učinkovite porabe javnih sredstev v izobraževanju, je v izobraževalnem delu že nekaj dni kakor sito. Ogorčenje nad priporočili in predlogi OECD je tako neznansko, da se nihče ne čudi popolni skladnosti stališč med tistima, ki se, po naravi stvari, nikoli ne bi smela povsem strinjati – namreč minister za šolstvo in šport Igor Lukšič ter Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (Sviz). Oba enako odločno zavračata predloge, ki pomenijo zmanjšanje proračunske porabe za potrebe vrtcev, osnovnih in srednjih šol.

Zdaj že razvpita izjava ministra Mitja Gasparija, ki je izobraževalni del omenjenega poročila strnil v oceno, da je Slovenija ob podpovprečnih šolskih rezultatih po izdatkih za šolstvo med vodilnimi v Evropi, je seveda prilila olje na ogenj in dodatno preluknjala omenjeni embargo. Zato že pred današnjo uradno razpravo na Brdu pri Kranju vsi vemo, kako nedopustna se šolski sferi zdijo predlagano zapiranje manjših šol, večanje oddelkov in posledično »ukinjanje« učiteljev. Vse to naj bi namreč sodilo v paket ugotovljenega neskladja med obsegom denarja in učinkovitostjo tega dela izobraževanja. Odzivov visokega šolstva doslej, razumljivo, ni, saj bi temu po priporočilu OECD pripadal večji delež javnih sredstev, očitno na račun tistega denarja, ki bi ga izgubile nižje ravni izobraževanja.

Če bi se kaj takšnega res zgodilo, bi imeli v Sloveniji zagotovo še kaj več kot zgolj sindikalno organizirano stavko prizadetih učiteljev. Jasno je, da bi se večanju števila otrok v razredih uprli tudi starši, prav tako bi se uprle vse občine, ki bi izgubile kakšno šolsko podružnico. Šole so poleg zdravstva gotovo tisto področje, ki je za državljane najbolj občutljivo.

Navsezadnje so šole tudi simboli, ki dokazujejo pomen nekega kraja. Imeti osnovno in po možnosti še srednjo in kakšno višjo šolo, je v zadnjih letih postal razvojni model večjih slovenskih krajev. V nasprotju z visokimi in višjimi šolami, kjer je prevladujoče mnenje, da je njihova mreža preveč razbohotena, tega o srednjih in osnovnih šolah, kaj šele vrtcih, doslej nihče ni izrekel in verjetno zlepa ne bo.

V dosedanjem in pričakovanem odzivu na študijo OECD pa je tudi precej paradoksa. Navsezadnje si je naša država kar nekaj let prizadevala za včlanitev v OECD, in lani ji je naposled uspelo. Bomo zdaj to že obžalovali? Vendar – tu se zdi razumno pritrditi ministru Lukšiču – v tovrstnih poročilih ni smiselno videti grožnje oziroma preizkusa resnosti slovenskega članstva v OECD. To pa seveda ne pomeni, da poročila ne kaže jemati resno in se tudi resno lotiti razprave v zvezi z vsemi v njem navedenimi očitki. Šele te razprave bodo pokazale, kako trdne ali trhle so navedbe, koliko pri ocenah niso upoštevane posebnosti in odlike našega šolstva, vsekakor pa je najmanj učinkovito kazanje jeze in užaljenosti.

Tudi brez te mednarodne organizacije se verjetno vsi v Sloveniji zavedamo, da nimamo idealnega šolskega sistema in da to velja za prav vse izobraževalne ravni. Podpisana se pravzaprav čudim, da OECD ni imel resnejših zamer na račun visokega šolstva, kajti tam bi ob množici fiktivnih in zelo počasnih študentov verjetno še laže dokazovali premalo učinkovito porabo javnih sredstev.