Kdo res vlada v Bruslju, je vprašanje, na katerega ima najbrž vsak opazovalec svoj odgovor. Jean-Claude Juncker je s svojim organigramom, razdelitvijo položajev v evropski komisiji, vsaj na eni ravni spodkopal stereotipe. Razen zunanjepolitične predstavnice Federice Mogherini (izbrali so jo voditelji članic na vrhu EU konec avgusta) prihajajo vsi drugi podpredsedniki komisije iz manjših članic – Nizozemske, Bolgarije, Slovenije, Estonije, Latvije in Finske.
Drugače kot Britanija in Francija, ki sta dobili vplivna komisarja v skladu njunimi interesi, bo nemški komisar pristojen za digitalno gospodarstvo. To je sicer področje, ki bo zaznamovalo prihodnost in na katerem EU caplja za ZDA, a znotraj komisije ne velja za prestižno. Güntherju Oettingerju, ki je bil zadnjih pet let komisar za energijo, je Juncker menda ponudil podpredsedniški položaj, a konservativec iz Baden-Württemeberga je ponudbo zavrnil, češ da noče prevzeti funkcije, na kateri kljub visokemu nazivu ne bom mogel zares odločati.
Četudi se je veliko pisalo, da se je Juncker postavil po robu Berlinu in zmanjšal nemški vpliv v Bruslju, kadrovski korak nima velikega pomena. Nemčija ima kadre na ključnih pozicijah znotraj evrokracije. Generalni sekretar sveta EU je nekdanji svetovalec Merklove Uwe Corsepius. Tudi generalni sekretar evropskega parlamenta je Nemec, Klaus Welle. Glavni akter v Junckerjevi ožji ekipi je Martin Selmayr, član nemške CDU. Tudi šefa Evropske investicijske banke in kriznega sklada ESM prihajata iz Nemčije. Navsezadnje, predsednik evropskega parlamenta je Nemec. Za predsednika evropskega sveta je bil izbran zaveznik Merklove, dosedanji poljski premier Donald Tuska. Med Junckerjevimi podpredsedniki, ki se bodo ukvarjali z gospodarstvom, so trije (Estonec Andrus Ansip, Latvijec Valdis Dombrovskis in Finec Jyrki Katainen) odločni zagovorniki varčevalno-reformne politike, kakršno v bitki s krizo pridiga Berlin. Tako je londonski tednik Economist v zadnji številki EU razglasil kar za tevtonsko (germansko) Unijo.
Juncker, ki je svojo komisijo zasnoval kot politično močno evropsko vlado, bo bruseljski status quo majal na drugem področju. V bitki z dolžniško krizo je bila najmočnejša institucija EU odrinjena na rob. Tehtnica se je nagnila na stran članic. Merklova je zagovarjalo logika, po kateri bi Unijo (območje evra) bolj kot s krepitvijo bruseljskih nadnacionalnih institucij morali poglabljati na meddržavni ravni. To je temeljilo na izkušnji, da Bruselj le težko prepričuje članice k razumnemu in odgovornemu vodenju gospodarske in fiskalne politike.
Optika Spiegla je drugačna kot pisanje Economista: Juncker z ambicijo postavljanja močnega Bruslja izziva Merklovo in spodkopava njen vpliv. Vsaj na papirju velja, da je močna evropska komisija v interesu manjših članic, saj v odločanju med vladami veliki laže uveljavijo svojo voljo. Vloga malih članic v komisiji je lahko večja, kot bi jo imele po političnih, gospodarskih ali demografskih merilih. Tako lahko slovenska komisarka dobi v komisiji podpredsedniški položaj, na katerem se bo ukvarjala z vodilno strateško temo, energetsko unijo.