Tiskane izdaje
Ministrica za notranje zadeve Vesna Gjörköš Žnidar ima prav, ko trdi, da azilni sistem v Sloveniji deluje in da mu kot takšnemu ni mogoče ničesar očitati. Sistem vzpostavlja birokratske labirinte, v katere so pahnjeni vsi, ki niso skladni s samopodobo nacije, hkrati pa napaja dobičkonosen vojaško-varnostni posel, usklajen z unijo nacionalnih držav. Tako se ohranjajo družbeni red in njegove razlike.
»Človekove pravice so lažne,« je v ponedeljek, ko so se pred ljubljanskim azilnim domom protestno zbrali v njem nastanjeni prosilci za azil, opozoril Mahmud iz Damaska. Odkar je pred enim letom z ženo zbežal iz Sirije, pravi, da to ni življenje. »Da smo tu, ni naša odločitev, ampak smo bili v to prisiljeni. Zbežali smo iz ene vojne, toda zdaj smo prišli v drugo, birokratsko.«
Da ministrstvo za notranje zadeve namerno upočasnjuje azilne postopke in zato številni Slovenijo zapuščajo, so prosilci za azil zapisali v protestnem sporočilu, ki so ga odnesli ministrici. V njem so opozorili tudi, da se dan za dnem srečujejo z rasizmom tako na ulici kot v državnih institucijah in da jim nihče ne prisluhne. Želijo, da se jih obravnava kot ljudi.
In medtem ko je letos slaba polovica prosilcev nad azilnim postopkom obupala in zbežala iz države, se agonija tistih nekaj deset, ki so status pridobili, nadaljuje tudi po tem. Ker ne morejo postati aktivni del slovenske družbe, opozarjajo v delovni skupini za azil Socialnega centra Rog, številni odidejo.
Notranja ministrica ob tem zatrjuje, da bi večje število migrantov lahko ogrozilo pravni, socialni in zdravstveni sistem v državi. Ministričina skrb je v skladu z logiko industrije migracij, o kateri govori Hein de Haas z amsterdamske univerze, ki opozarja, da država v zahodnih družbah pod pretvezo naraščajočega strahu pred migracijami porablja velikanske vsote davkoplačevalskega denarja za nadzor meja in ohranjanje reda.
Z zadnjim programom za »upravljanje« migracij za »varnejšo Evropo« je evropska komisija tako članicam do leta 2020 namenila 2,45 milijarde evrov, od tega Sloveniji dobrih 41 milijonov za nadzor meje, policijsko sodelovanje in deportacije. Kot ugotavljajo v novinarski organizaciji Journalismfund, so med največjimi prejemniki teh javnih sredstev v Evropski uniji Airbus, orožarski holding Finmeccanica in varnostno podjetje Thales. Vsako leto države namenijo skoraj milijardo evrov samo za deportacije ljudi iz trdnjave Evrope.
Ta sistem, ki je red pripravljen ohranjati mimo ljudi in se podreja ozkim interesom varnostno-vojaških korporacij, pa ne zadeva le prosilcev za azil v ljubljanskem in drugih azilnih domovih po Evropi, temveč vse nas. Ohranja namreč stare družbene razlike in ustvarja nove. Vprašanje je, ali so že prevelike, da bi jih lahko odpravili. Če še niso, pa je vprašanje, ali smo jih pripravljeni odpraviti.
