Ohromelost

Italija je kakor omrtvičena. Pa to ni dobro ne zanjo, ne za njene sosede, ne za vso Evropo. Zdaj namreč ne gre več samo za to, da ji je hudo, ker je ne jemljejo več zares, ker je ne marajo v družbi velikih, bogatih in vplivnih. Zdaj si morajo akterji, vsi po vrsti pripadniki na videz vsemogoče elite, imenovane tudi kasta, priznati, da so nemočni, da ne zmorejo ničesar premakniti. O reformah lahko samo klepetajo, ne morejo pa jih niti zapisati na papir, kaj šele uresničiti. V kasto v Italiji sodijo vsi, ki so pri koritu. Tisti v vladnih palačah in tisti, ki so v opoziciji in dobivajo samo po eno visoko plačo, poslansko ali senatorsko, brez dodatne ministrske.

Ko se je predsednik vlade Berlusconi sredi tega tedna pod hudimi pritiski iz Bruslja, Frankfurta in Washingtona odločil vzeti vajeti v svoje roke in se lotiti varčevalnih ukrepov in reform, se je že zdelo, kakor da gre naposled zares. Da so rešitve pred vrati, vsaj volja do iskanja se je zdela skoraj otipljiva. Pa tudi iz tega poskusa ni bilo nič.

Berlusconi, ki je dolgo preprečeval vsaj reformatorski poskus svojega finančnega superministra Tremontija, je hotel sprejeti dekret, ki bi začel veljati takoj. Z njim bi se lahko šopiril po Cannesu, zavezniki bi spet lahko verjeli v njegovo učinkovitost. Pa so mu lastni ministri pristrigli peruti. V Cannes je šel s še enim načelnim pisanjem in z obljubo, da bodo konkretne in odrešujoče ukrepe zapisali v desetih ali štirinajstih dneh.

S figo v žepu so ga poslali na pot. Edini kelih resnice se je čudežno pojavil, ko je bilo dolgega pregovarjanja med člani vlade konec in sta si skočila v lase premier in njegov superminister, ki se drugače že precej časa ne pogovarjata. Prav nič nista izbirala besed, pravijo. Berlusconi je bil – tako pripovedujejo tisti, ki so bili zraven – glasnejši in v žaljivkah še manj prizanesljiv. Ugotovila sta, da se ne marata, da si ne zaupata, da bi drug drugega najraje utopila v žlici vode.

Nekateri so se sicer tudi smejali, vendar ni jasno, zakaj. Predsednik republike Napolitano je medtem že ugotavljal, da tudi vlada nekakšne narodne enotnosti ne more rešiti ničesar, saj ni dovolj enotnosti niti za njeno sestavo.

Kakšno uro potem so začele krožiti čenče, da bodo januarja v Italiji predčasne volitve. Strah pred njimi je hitro preglasil obetavne napovedi. Morda bi volitve še najbolj ustrezale Berlusconiju, ki zna pridobiti volivce tudi takrat, ko nihče več noče javno priznati, da je kdaj volil zanj, pa Severni ligi, od katere garaško padansko ljudstvo terja odločnost.

Tudi ta runda se bo, tako se zdi, končala kot vseh enainpetdeset prej. Z dvainpetdesetim glasovanjem o zaupnici. Verjetno že prihodnji teden. In s preštevanjem prodanih in kupljenih parlamentarcev. Po prejšnji zaupnici se je vlada odebelila za šest novih članov z dodatno ministrsko plačo. V palači Chigi dela triintrideset ljudi več kot prejšnji mesec.