Okopi in premiki

V Natovih državah skoraj z zavistjo spremljajo hitro premičnost ruskih sil, kadar Rusija izvaja velike manevre, kakršen je bil lani velika vaja Zapad, in siceršnje operacije. Odkar se je leta 2014 zgodila Ukrajina, se je položaj v vzhodnem delu zavezništva temeljito spremenil in tamkajšnjim članicam se zdi, da so bile že zasedene, preden bi v Bruslju, tako v Natu kot v EU, politiki začeli odločati o skupni obrambi in napotitvi enot k njim.

S prvo, bolj simbolično navzočnostjo zavezniških sil so baltske države in Poljska vsaj psihološko dobile občutek večje varnosti. A transport vojaških sil in opreme po Evropi je še vedno šibka točka. Tako je, denimo, v mirnem času premeščanje sil iz oporišč v osrednji Nemčiji na vaje v Romuniji ne samo transportni, ampak tudi velik birokratski zalogaj, saj članice seveda ne dovoljujejo tujim, tudi zavezniškim enotam prostega gibanja.

Evropska komisarka za promet Violeta Bulc je opozorila, da je bil v zgodovini eden od glavnih vzrokov za nastanek transportnega omrežja vojaški. V takšni Evropi na srečo sicer ne živimo več, a nov strateški položaj, povezan predvsem z delovanjem Rusije, je vprašanje vojaške mobilnosti spet postavil v ospredje. Brez predvidljivih, zmogljivih in skrbno načrtovanih transportnih poti celovite obrambe na stari celini ne more biti.

Pri novem načrtu za vojaško mobilnost evropska komisija poskuša pokazati, da v ozadju ni načrt Severnoatlantskega zavezništva ali (kaj šele) ZDA. Navsezadnje, pet članic Unije sploh ni v Natu. Bolj si želijo, da bi bil obravnavan v kontekstu želje po strateško avtonomni evropski obrambi, ki bi dobil močan zagon s prihodom Donalda Trumpa v Belo hišo. Nekakšna mantra je, da se ne more spremeniti nič, če ni premikov v transportu. Tudi evropska obramba ni izjema.