Okupacija okupirancev

Medtem ko so se liberalni komentatorji v zadnjih dnevih zgražali nad nasiljem policije, ki se je v nečloveško brutalnem slogu »vojne proti mamilom« ali »vojne proti terorizmu« spravila nad miroljubne »okupatorje« v kar nekaj večjih ameriških mestih, desnica pa se je radovala obračuna z »anarhisti«, ni nihče opozoril, da so organi pregona pravzaprav (spet) naredili uslugo gibanju Okupirajmo Wall Street oziroma 99 odstotkov. Tako kot na začetku oktobra, ko so zaradi policijskega izživljanja nad mirnimi demonstranti vodilni mediji prvič opazili proteste, je bilo tudi tokrat gibanje skoraj pred samorazsulom. Malo zaradi zdolgočasenosti, malo zaradi prihajajoče zime, malo zaradi drugih obveznosti, predvsem pa zato, ker niso vedeli, kaj zares in kako to početi, so se začeli »okupatorji« po vseh zasedenih območjih v državi razhajati. Policijsko nasilje jim je spet dalo krila.

Je pa med dežurnimi analitiki še vedno modno poudarjati, da so razlogi, ki so pognali demonstrante na ceste, sicer utemeljeni, a da v gibanju nimajo pojma, kaj hočejo in kako bi to dosegli. Kar je v tem sesuvajočem se nekoč krasnem novem svetu, ki mu brezglavo vladata dve frakciji iste korporativne stranke – desna s slabimi idejami, tako imenovana leva pa brez idej – precej smešen argument. Kakor da bi tisti, ki so pripeljali do sedanjega stanja, vedeli, kaj storiti. To tako v Evropi kot v ZDA zdaj dokazujejo zelo modre odločitve oblastnikov, ki otekle noge svojih shiranih gospodarstev »rešujejo« z amputiranjem prstov oziroma s še večjim izkoriščanjem in načrtnim obubožanjem »99 odstotkov«.

So pa nasilni policijski obračuni z miroljubnimi protestniki pokazali tudi drugo plat zgodbe o najbolj svobodni državi na svetu. Na zahtevo za resnično pravico do izbire je demokratična oblast odgovorila z grobostjo in nasiljem, ki se ju ne bi sramoval ne nekdanji režim v Tripoliju ne sedanja sirijska oblast.