Olimpijska pričakovanja

Zastava brez države in država brez zastave sta bila najbolj zgovorna simbola odprtja 23. zimskih olimpijskih iger v Južni Koreji. Negativni je bil brez dvoma ta, da Rusija kot domnevno največja dopinška grešnica v olimpijski družini ne sme uporabljati svojih simbolov. Korakanje njenih športnikov pod olimpijsko zastavo načenja še zadnje ostanke olimpijskih vrednot iz De Coubertinovih časov.

Na srečo prirediteljev iger je bil drugi simbol precej močnejši in opaznejši. Korejci, ki so v vojni formalno že več kot 65 let, so skupaj korakali pod zastavo, na kateri sta bili južna in severna polovica polotoka eno. Sporočilo miru so okrepili še z brezčasnim napevom Johna Lennona, ob katerem si ni težko predstavljati sveta brez mej in vojn.

Pa bo v resničnem svetu padla ta čas najzloglasnejša meja na zemeljski obli? Le zaradi olimpijskega premirja gotovo ne, olimpijsko gibanje ima po tej plati srce na pravem mestu, ne pa tudi dovolj močnih geopolitičnih mišic za tektonske premike. Da se ti dogajajo drugje, pove že podatek, da so Korejci skupaj na odprtju OI korakali četrtič in mimohodi v Sydneyju 2000, Atenah 2004 ter Torinu 2006 dolgoročno niso otoplili odnosov.

Morda je bolje, da nekatera olimpijska pričakovanja niso prevelika. To velja tudi za slovensko odpravo, ki je z 71 športnicami in športniki najštevilnejša do zdaj na ZOI, ne pa tudi najkakovostnejša. Soči 2014 z izjemnimi osmimi kolajnami se ta čas zdi nedosegljiv, tudi kakšna precej večja športna sila bi težko nadomestila tekmovalno upokojitev Tine Maze, poškodbo Ilke Štuhec in prvo večjo karierno krizo Petra Prevca. Od reprezentance dvomilijonskega naroda bi bilo tudi nerealno pričakovati presežke na vsakih igrah, a pustimo se presenetiti. Obetaven rod, ki bo na vrhuncu moči v Pekingu 2022, že trka na vrata.