Omamljena družba

Poraba antidepresivov v dvanajstih slovenskih regijah narašča. V zadnjih sedmih letih se je povečala za skoraj pet odstotkov, medtem ko poraba anksiolitikov, ki so jih začeli nadomeščati antidepresivi, saj lajšajo tudi nekatera anksiozna stanja, upada. V starostni skupini do 19 let pa enakovredno narašča poraba tako anksiolitikov kot antidepresivov.

Če vzamemo, da se je vsak recept, izdan med letoma 2008 in 2014, nanašal na eno osebo – kar je sicer malo verjetno, saj je zdravljenje depresije dolgotrajnejše – je v tem obdobju antidepresive v povprečju jemalo 23,6 odstotka prebivalcev, anksiolitike (ti se uporabljajo tudi denimo pri nevroloških boleznih in raznih posegih) pa 23,1 odstotka prebivalcev. Torej skoraj četrtina Slovencev!

Statistika neprizanesljivo kaže, da smo kot narod nagnjeni k miritvi živcev z alkoholom in tabletami. Ljudi, ki podlegajo tovrstnim terapijam, je vsako leto več. Sami s seboj, v svojih malih svetovih rešujejo razpad družbenih vrednot, tiho kričijo, da tako ne gre več, in segajo po omami, da bi laže razpletli situacije, iz katerih ne vidijo izhoda. Neradi se izpostavljajo in odkrivajo, kaj jih muči. Ker če se izpostavijo, tvegajo. Tvegajo, da bodo ob službo, da ne bodo več mogli plačevati kredita, tvegajo, kaj bodo rekli drugi. Zato presodijo, da se je bolje skriti v kot s tableto ali kozarcem v roki, kot pa stopiti iz območja varnosti in pogumno zahtevati spremembe na bolje.

Farmacevtski industriji se smeji. Še bolj dobre volje je, odkar je predpisovanje tablet, ki lajšajo depresivno počutje, prešlo v roke splošnih zdravnikov. Ti namreč izdajo največ receptov za antidepresive, še huje je, da kopico receptov zanje napišejo kar zdravniki brez specialnosti. In to celo najmlajšim. Čakalne dobe pri psihiatrih so dolge, pedopsihiatrov pa je pri nas samo 23. Zato so pred leti stvari uredili tako, da so ukvarjanje z duševnim zdravjem prevalili na pleča že tako preobremenjenih splošnih zdravnikov. In to čeprav bi bilo bolj modro in bolje, da bi prvo terapijo z antidepresivom predpisal za to področje usposobljen specialist.

V številkah, ki smo jih podrobno analizirali v Ozadjih, je najbolj strašljivo dejstvo, da se tudi otroci in mladi ne zmorejo več spoprijemati z vsakdanjimi življenjskimi situacijami. Izzivi so zanje preveliki, šola prezahtevna, starše komaj še vidijo, pa še takrat jih ti namesto varnega objema zasujejo samo z vprašanji, ali so obveznosti opravljene in kaj morajo še postoriti. Rezultati so tu: pri otrocih in mladostnikih se je v zadnjih sedmih letih poraba anksiolitikov povečala za 88 odstotkov, antidepresivov pa za 38 odstotkov.

Da ne bo pomote. Zdravila so prinesla veliko dobrega in so marsikdaj edina pomoč. Toda z dejstvom, da postajajo del vsakdanjika pri ljudeh, ki jih morda sploh ne bi potrebovali, če bi imeli drugačno oporo, se ne bi smeli sprijazniti. To, da brez antidepresivov in anksiolitikov ne zmoremo izpeljati delovnika, otroci pa ne šole, je jasen kazalec, da smo nekje zavozili. Vendar tablet, ki bi nam pomagale ozdraviti ta družbeni odklon, še niso odkrili. In jih ne bodo. Skrivajo se v nas samih.