Tiskane izdaje
Postopek izbire in imenovanja novega ravnatelja SNG Drame Ljubljana je trenutno v fazi zakonitega pridobivanja predhodnih mnenj o prijavljenih kandidatih od strokovnega sveta (ki se je že sestal) in sveta SNG Drame (ki se bo predvidoma sestal avgusta ). Ne samo na podlagi veljavno sprejetih mnenj obeh gledaliških organov bo v imenu ustanovitelja najprimernejšega kandidata izbral ter ravnatelja imenoval minister, pristojen za kulturo. Spomnimo, da je začasni mandat v. d. ravnatelja SNG Drame Petru Sotošku Štularju formalno potekel maja ter da sta skupaj z v. d. umetniškega vodje Eduardom Milerjem pred iztekom svojih pooblastil korektno pripravila in objavila repertoar za sezono 2012/13.
Čeprav je omenjena zamuda pri imenovanju ravnatelja SNG Drame tokrat razumljiva posledica zamenjave vlade in reorganizacije ministrstev ter zaradi pravočasno pripravljenega repertoarja za priho dnjo sezono in ustaljenega načina njegovega izvajanja v priho dnji sezoni osrednjega dramskega gledališča ni pričakovati težav. Pa tudi omenjeni primer opozarja, da imajo pristojni organi težave s pravočasnim javnim razpisovanjem organov vodenja. V nadaljevanju pa tudi s pridobivanjem strokovno-umetniško najuglednej ših ter najširšega zaupanja vrednih kandidatov.
Vse od osamosvojitve vladajoče koalicije napovedujejo reformo javnega sektorja ter statusno preobrazbo javnih zavodov v kulturi v ustanove z okrepljeno avtonomijo vodenja in upravljanja. Pri tem ključne pristojnosti in odgovornosti nalagajo direktorjem kot organom vodenja ter svetom kot organom upravljanja in nadzora. Nobena vladajoča garnitura pa doslej ni v zaželeni smeri dosegla odločilnejšega preboja. Z ato so javni razpisi vodstvenih funkcij pogosto rutinsko pripravljeni ter (pre)pozni (tik pred iztekom mandata ali celo po njem), postopki izbire med prijavljenimi kandidati pa nepregledni ter zato izpostavljeni sumničenjem o neformalnih vplivih političnih in drugih interesnih ozadij.
Potencialnih kandidatov ob ustaljenem izvajanju javnih razpisov zagotovo ne privlačijo niti vse bolj negotove razvojne perspektive v okoliščinah nenehnega finančnega, programskega in kadrovskega omejevanja ter siromašenja v javnem sektorju in še posebno v kulturi. Prav tako tudi ne precejšnja brezbrižnost odločevalcev in javnosti za razvijanje specializiranega dodatnega usposabljanja za potrebe kakovostnejšega poslovodenja v kulturi.
Se bodo odločevalci kdaj zavedeli – in v skladu s tem spoznanjem tudi ravnali –, da je prav od vrhunsko usposobljenih ter splošnega zaupanja vrednih vodstvenih osebnosti odvisna učinkovita izraba doseženih programskih in kadrovskih zmogljivosti javnih zavodov ter njihov dolgoročneje stabilen in uspešen nadaljnji razvoj?
