Omika in resnica

Minule dni smo bili novinarji povabljeni na nenavadno tiskovno konferenco, na poročilo o dosedanjem desetmesečnem delu kulturnega ministrstva v mandatu Julijane Bizjak Mlakar.

Nenavadna je bila iz več vzrokov. Za mizo je sedelo šest predstavnikov ministrstva, ki so vsi molčali, medtem ko je uro in četrt govorila ena sama oseba, ministrica. Bili so kot paravan v predstavi o skladno delujočem kolektivu. Ne samo da je nespoštljivo in nevljudno uporabiti kolege za dekoracijo, doslej tudi ni bilo sklicane nobene druge tiskovne konference, na kateri bi ministrica javnosti predstavila svoje konkretne predloge, zakonske rešitve ali strateške načrte. Verjetno ni naključje, da se je namenila spregovoriti javnosti za tem, ko so se začele vrstiti kritike o njenem delu, gostiti očitki o nekompetentnosti ter nizati zahteve po odstopu.

Že začelo se ni obetavno. Prišla je iz vrst stranke Desus, ki v svojem programu nima strateškega načrta kulturne politike, ter kot magistrica poslovne politike in organizacije iz sredine, v kateri ni imela nikakršnega stika s kulturo. Razočaranje javnosti zaradi predvolilnih obljub, da bodo na vodilna mesta prišli kompetentni ljudje in strokovnjaki, je bilo toliko večje. Reagirala je s kritičnimi zapisi (Janez Pipan, Vlado Žabot), nanje pa se je tedaj že ustoličena ministrica odzvala s sporočilom službe za odnose z javnostjo, v katerem govori o »pomanjkanju osnovnega bontona« ter o tem, da si bodo na ministrstvu »še naprej prizadevali ščititi resnico in dejstva ter se trudili, da bodo na svojem področju vzpostavili vzorec omike«. Če si kritičen, ti torej manjka bontona.

Zato poglejmo dejstva. Ministrica pravi, da so v desetih mesecih pripravili osem zakonskih predlogov, med njimi enega temeljnih zakonov v kulturi, krovni zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Zujik). Tega je po petdesetih sejah sestavila veččlanska ekipa že v mandatu prejšnjega ministra Uroša Grilca ter ga poimenovala zakon o kulturi (ZK). Kaj iz tega osnutka je v novi različici ohranjeno, kaj dodano ali spremenjeno in zakaj, ne vemo. Stare različice novinarjem ministrstvo ni hotelo dati na vpogled in tudi nove niso predstavili ne v sporočilu javnosti ne na tiskovni konferenci. V javno obravnavo so ga dali v času počitnic, za mesec dni, do sredine julija.

Takšnih dejstev bi lahko navajali cel kup. Na tiskovni konferenci so bila pomešana med razglabljanja o pomenu kulturnega turizma in kulturne dediščine kot začimbe v mineštri, v katero je bilo v uri in četrt nametano vse, od sadja do sočivja. Naštevala je, s kom se je srečala, kar je samoumevno opravilo vsakega javnega uslužbenca na vodilnem položaju, omenila montažni objekt, ki so ga dali v uporabo za kulturne dejavnosti (ne vemo, kateri, kje in za koga). In kar zadeva omiko, smo poslušali kopico ostrih kritik o delu prejšnjega kulturnega ministra v neokusnem manevru preusmerjanja pozornosti.