Omogočimo mir!

Zadnjih nekaj dni se Slovenija obnaša kot žrtev - in to zaradi velike človeške tragedije nekoga drugega, h kateri s svojo nekompetentnostjo prispeva tudi slovenska »država«. Bilo bi smešno, če ne bi bilo tako prekleto tragično: slovenske oblasti so očitno izumile novo definicijo empatije.

Namesto, da bi država storila vse za oskrbo nesrečne množice beguncev in njihov čimprejšnji ter ponižujoče birokracije osvobojen prehod slovenskega ozemlja, se ta veliko bolj kot s humanitarnimi - urgentnimi - vprašanji ukvarja z iskanjem krivcev in političnih alibijev za lastne, milo rečeno, pomanjkljivosti, ki na »terenu« dobivajo epidemične razsežnosti, svoj patetičen vrhunec pa so »doživele« z odpovedjo današnjega nogometnega derbija v ljubljanskih Stožicah.

Slovenija se bolj kot z usodami tisočih prezeblih in globoko travmatiziranih ljudi ukvarja sama s seboj. Ustvarja se vzdušje izrednih razmer; država se pospešeno krči, marsikje je popolnoma odsotna. Samorefleksije ni, sprožajo se nizkotni refleksi. Ves čas se išče dežurnega krivca in prelaga odgovornost.

Krivi so Hrvati, drug za drugim ponavljajo slovenski politiki in mediji. Za kaj, točno? In zakaj, sploh? Za to, da preko slovenske zelene meje spuščajo ljudi? Pa saj so slovenski mejni prehodi za begunce zaprti, prehod beguncev preko avstrijske meje pa je izjemno počasen in sproti ustvarja več ozkih grl hkrati, na kar pa politiki in mediji opozarjajo, če sploh, zelo tiho; celo ponižno. Za to, da Zagreb o prihodu vlakov ne obvešča uradne Ljubljane? V redu: ampak pot čisto vsakega »begunskega« vlaka je mogoče brez kakršnih koli težav mogoče nadzorovati na vsej njegovi poti in - tudi brez znanja, izkušenj in »obveščevalskega talenta« - ob tem tudi zelo natančno predvideti, kam bo ta vlak pripeljal in kam bodo hrvaški policisti (in ne »Hrvati«) napotili begunce.

Še več: to bi bilo mogoče vedeti že več dni, celo tednov vnaprej, a le, če bi se kdo v vladnih pisarnah lotil natančnega študiranja sicer absolutno predvidljivih begunskih poti in se ob tem vsaj za droben (humanističen) trenutek osvobodil spon kratkovidnega in politikanskega nacionalizma. Ta na Balkanu pospešeno dviguje pritisk in iz omar, včasih tudi dobesedno, vleče okostnjake polpretekle zgodovine. Za Slovence so krivi Hrvati. Za Hrvate so krivi Srbi. Za Srbe so krivi Makedonci. Za Makedonce so krivi Grki. Za Grke so krivi Turki. Za Turke ... za vse naštete so krivi - Sirci.

Za Sirce ni kriv nihče. Borijo se, na dnu prehranjevalne verige, za življenje; v alpinistični ali vojni »zoni smrti« pa ni ne časa ne prostora za iskanje krivcev. Odločilen je vsak naslednji korak. Dobesedno.

Za razliko od nas so begunci pozabili, kaj pomeni bivanje v območju udobja, ali pa tega sploh niso nikoli poznali. Za razliko od nas, ki si želimo le obilico svojega, globoko egoističnega miru, so se begunci na dolg marš proti Evropi odpravili v iskanju resničnega miru.

Kot so ljudje smo jim to dolžni omogočiti.