Onkološki d é j à vu

Onkološki inštitut nima sreče. Njegovo vodstvo še manj. Zaposleni? Pri opravljanju nadvse zahtevnega, stresnega poslanstva, pri katerem vedno znova, pri vsakem pacientu posebej, bijejo bitko z rakom, so izpostavljeni vedno večjim obremenitvam, stresu ni videti konca. In bolniki? Ni človeka, ki ga ne bi stiskalo pri srcu, če sam ali nekdo od njegovih bližnjih ali prijateljev zaradi nenadnega preobrata v svojem počutju in marsikdaj prepozno odkritih tujkov v organizmu potrebuje tovrstno zdravljenje. A po zaslugi strokovne pomoči v tej instituciji breme postane bistveno lažje.

Tudi bivalni pogoji so danes neprimerljivo boljši kot v ne tako zelo oddaljenem času, ko so bolnike z rakom zdravili še v povsem dotrajani stavbi, ki je bila v avstroogrskem obdobju zgrajena kot konjušnica. Tisto plesnivo nespodobnost so odpravili. A brez zapletov, ki so prešli vse meje dopustnega, ni šlo – ne tedaj ne danes.

Nasploh se zdi, da se onkološki inštitut ne more izviti iz primeža anomalij, križanja interesov in vedno novega krhanja odnosov. Spreminja se le amplituda valovanja, ko aktualni val vsake toliko, ko so interna nihanja in diskurzi najmočnejši, z neusmiljeno silo trešči v javnost.

Epilog zadnjega takega internega trka je razrešitev generalnega direktorja Janeza Remškarja, ki je, kar se zdi nevzdržno, preglasila alarm ob skorajda istočasni predstavitvi stanja vodovodnega omrežja. To je vse od vselitve v nove stavbe povzročalo logistične, varnostne in finančne preglavice, onkološkemu inštitutu povzročilo ogromne stroške, do danes že za več kot 600 tisoč evrov, predvsem pa otežilo zagotavljanje varne oskrbe bolnikov.

Zdaj, ko se je sanacija teh gradbeno povzročenih anomalij vendarle začela, pa je spet vse narobe. Odpravili naj bi izvorne napake pri vodovodu, mrtve rokave v napeljavi, ki so že od začetka magnet za legionelo, in zamenjali nekakovostne ter posledično prehitro propadle cevi.

Izkazalo pa se je, da v tistem delu bolnišnice, ki je že priključena na novi vodovod, temperature vode ni mogoče toliko segreti, da bi lahko z njo preprečevali okužbe z mikroorganizmi in legionelo. Tokrat je kriv novi hidravlični sistem in trenutno še ni jasno, ali bo nastalo napako sploh mogoče odpraviti.

Tega problema ne morejo rešiti ne komisija za obvladovanje bolnišničnih okužb ne strokovni direktor in ne generalni direktor, smo slišali na zadnji seji sveta zavoda. Res je tako. Oba direktorja bosta, kot kaže, v kratkem potrebovala zamenjavo; eden zaradi razrešitve, drugemu se novembra izteče mandat.

Bolnišnične okužbe bo težko obvladovati, če sedem milijonov vredna sanacijska naložba, za katero je odgovorno resorno ministrstvo, že zdaj kaže tako velike škrbine. Kmalu bo treba zapolniti prvo, s 170 tisoč evrov vrednim aneksom – za dodatna nepredvidena dela.

Pa je to res prava rešitev – ali, kot se je zgodilo že tolikokrat doslej, le začetek nadaljevanja vedno novih zapletov?