Opletanja z besedo laž

Laž je velika beseda. Močna in čustvena. Če koga obtožite laži, mu očitate veliko več kot to, da njegove izjave ne držijo v vseh podrobnostih. Očitate mu, da nič, kar trdi, ni res – in še več: da to počne zavestno, z namenom zavajati vas v zmoto. Očitek laži je tako predvsem očitek o moralni drži. Kdor obvelja za lažnivca, je nespodoben, pokvarjen človek. Zato pa slovenščina pozna še vrsto besed, s katerimi je mogoče izraziti dvom o resničnosti, doslednosti in celovitosti kakšne izjave, ne da bi pri tem nujno podvomili tudi o integriteti človeka, ki je takšno izjavo dal.

V gostilni, za šankom je seveda drugače. Tam se bo marsikdo brž pridušal, kaj da se sprenevedajo in govorijo o neresnicah, napakah in zamolčanjih, ko pa je jasno, da je to vse eno in isto: laž. V javnem nastopanju pa je doslej veljalo, da je neko mero spodobnosti vendarle treba ohraniti, tudi pri najbolj ostrih in kritičnih nastopih. Že zato, da ostri čustveni odzivi ne bi preglasili racionalnega jedra razprave.

Če laži obtožite predsednika republike, enega najvišjih funkcionarjev v državi, in celo trdite, da imate o tem pisne dokaze, potem se od vas pričakuje veliko. Niste ga obtožili, da se je zmotil ali da ni povedal vse resnice, obtožili ste ga, da se je zlagal.

Objava dokumenta na spletni strani SDS, ki naj bi bil kronski dokaz, da se je Danilo Türk zlagal, ko je trdil, da ne pozna ozadja bombnega atentata v Velikovcu in da je zanj izvedel iz medijev, je zato delovala kot nateg. Po napovedih SDS, da bodo objavili dokaz, da je bil Türk o akciji neposredno obveščan, smo pričakovali objavo, denimo, kakšnega Türku namenjenega tajnega dokumenta obveščevalne službe, ki bi vsaj namignil, kdo je načrtoval atentat in s kakšnim namenom, ali kaj podobnega. Objavili pa so javno dostopen dokument, ki so ga devet mesecev po velikovškem atentatu spisali na zunanjem ministrstvu (v komiteju za mednarodno sodelovanje), v njem pa so v glavnem povzetki poročanja avstrijskih medijev – in to ne neposredno o dogodku v Velikovcu, ampak o sojenju storilcema. Skratka, obljubljali so eno, naredili pa nekaj drugega.

Zdaj se politika in javnost na veliko ukvarjata s tem, kaj je sedanji predsednik leta 1980 res vedel in ali se je dovolj natančno izrazil, ko je trdil, da je za atentat izvedel iz medijev. A kot je mogoče sklepati zlasti po zadnjih odzivih SDS na odzive na njihovo objavo dokumenta, jim niti ne gre za to, da bi neizpodbitno dokazali svojo trditev o laži. Njihovo sporočilo je drugje: prikazati sedanjega predsednika republike kot enega ključnih mož starega režima. Najpomembnejši dokument zato ni sam dopis komiteja za mednarodno sodelovanje, ampak seznam njegovih prejemnikov. Na spletni strani SDS so ga objavili kar dvakrat. Na njem je Danilo Türk v družbi Franceta Popita, Milana Kučana, Mitje Ribičiča in podobnih.

Tako hude obtožbe o laganju so bile potrebne zato, da se je čim večja pozornost javnosti usmerila v to, v kakšni družbi je nekdaj nastopal Danilo Türk. Vtis v javnosti, da je Türkova preteklost oporečna, bo ostal, tudi ko bodo obtožbe o lažeh že pozabljene.

Kljub temu pa vse pogostejšega opletanja z besedo laž v slovenskem političnem diskurzu ne bi smeli jemati preveč na lahko. Politična debata je načeloma namenjena temu, da bi s soočanjem mnenj poiskali najbolj racionalne rešitve. Ko pa udeležencem v razpravi ni več mar za spodobnost, s tem kažejo, da jim gre le še za javnomnenjske, propagandne učinke. Če je vsaka izjava, ki se nam zdi dvomljiva, že označena za laž, potem to pomeni, da se je gostilniški diskurz preselil tudi v politiko.