Oprijemljivo tveganje

Katastrofa je stvari postavila na glavo. Nemčija bo do konca trimesečnega moratorija iz omrežja izključila sedem nukleark, odločitev o trajnem zaprtju stare nuklearke v Baden-Württembergu je že bila sprejeta. Kanclerka Angela Merkel je japonsko krizo razglasila za prelomnico v zgodovini tehniziranega sveta. »Zgodilo se je nekaj, kar je iz nepredstavljivega naredilo realno,« je pojasnila.

Razprave o nuklearkah so v Nemčiji velikokrat ideološke in čustvene. Država ima tradicionalno močno protijedrsko gibanje, iz katerega izhajajo čedalje močnejši Zeleni. Tako vsak transport radioaktivnih odpadkov sproži množične proteste starih in mladih iz vseh družbenih skupin. V javnih razpravah prevladujejo nasprotniki nukleark, javno mnenje si želi čimprejšnji konec atomske dobe. Tudi deželne volitve v Baden-Württembergu, kjer krščanskim demokratom konec meseca po skoraj šestih desetletjih vladanja grozi boleč poraz, niso zanemarljive. Če k temu prištejemo še razvpiti nemški strah (v angleško govorečem prostoru obstaja termin German Angst), je očitno, zakaj so apokaliptični prizori iz Fukušime privedli do preobrata.
Lahko se zgodi Černobil, ob potresu se lahko izklopi črpalka, nesrečo lahko povzroči kakšna druga (človeška) napaka. Stoodstotnega zaupanja v varnost in tehnične dosežke, o katerem je politika lani prepričevala javnost, ne more biti več. Z nesrečo na Japonskem je tveganje, ki je bilo doslej obravnavano kot nekakšna teoretična kategorija, postalo oprijemljivo. Kanclerka Merklova je prepoznala duha časa in se energično odzvala, četudi bo pravo ozadje odločnega ukrepanja vsaj še nekaj mesecev ostalo neznanka. Pravi preobrat v energetski politiki, poskus pomirjanja javnosti, predvolilni slepilni manever? Tudi v nuklearkah naklonjenemu časniku, kakršen je frankfurtski FAZ, so izražali bojazen, da ima Merklova bolj pred očmi obstanek na oblasti kakor prihodnost preskrbe z energijo.

Za industrijsko visoko razvito državo, kakršna je Nemčija, je zanesljivo preskrba z energijo ključna. Tudi jedrski izstop, ki ga je pred desetletjem sprejela rdeče-zelena vlada Gerharda Schröderja, je danes predvsem populističen argument. Nemčiji namreč do zaprtja zadnje nuklearke v skladu z njim ne bi uspelo zapolniti energetske vrzeli z drugimi, predvsem obnovljivimi viri. Zato je logika nemške vlade, po kateri je nesprejemljivo, da bi po zaprtju lastnih nukleark morali kupovati elektriko iz manj varnih nukleark v sosedstvu, prepričljiva. Drugo vprašanje je, ali je v pogajanjih z vplivnim jedrskim lobijem res morala izpolnjevati številna njegova pričakovanja in ne glede na tveganje podaljšati rok za zaprtje vseh nukleark daleč čez leto 2030.
Nuklearke so sicer lahko poceni (če odmislimo orjaške naložbe v razvoj tehnologij in nepredvidljive stroške še vedno neurejenega vprašanja trajnega skladiščenja radioaktivnih odpadkov), stabilen in do podnebja prijazen vir energije, a zaradi varnostnih tveganj bo po Fukušimi gotovo pospešen želeni prehod v dobo obnovljivih virov. To bo izziv za vse. Tisti nemški okoljevarstveniki, denimo, ki nasprotujejo postavljanju visokonapetostnih omrežij, po katerih bi napeljali elektriko od obnovljivih virov na severu do industrijskih središč na jugu države, bodo morali pokazati več pragmatizma. Potrošnika na koncu verige pa v zameno za malo manj strahu čakajo višje cene in še več odrekanja.