Oprosti, morska tišina!

Je ubijanje ciklični pojav? Lahko postane mir večno stanje človeštva? Obstaja čarobna beseda za vstop v prihodnost? Je morda dovolj zgolj iskreno reči »oprosti«?

Vsa ta vprašanja so se zastavljala, ko je japonski premier Šinzo Abe polagal venec v Pearl Harborju, in to v prepričanju, da je tišina boljši jezik od izgovorjenih besed kesanja in da je že izkazovanje časti dušam umrlih isto kot obljuba, da se kri ne bo nikoli več zlahka prelivala.

Tako kot ne smemo pozabiti, da je prav Pearl Harbor kraj, kjer se je krvavo začela svetovna ureditev, v kateri živimo, tako tudi Abe ni mogel predvideti, da je med belimi krizantemami prepleten velik izziv tišini, kakršna je nad oceanom vladala več kot sedem desetletij. Ta izziv je hkrati tudi največje vprašanje, ki si ga moramo postaviti vsi: bodo Združeni narodi z vsemi načeli in vrednotami, ki so se do zdaj negovali pod njihovim vodstvom, preživeli spremembo, ki jo hočejo priklicati Abe, Trump in številni drugi državotvorni anarhisti globalne ureditve?

To, kar je japonski premier počel na Havajih, se je oglašalo s tistimi istimi trumpovskimi fanfarami. »Naredimo Ameriko, Japonsko ali kogar koli že znova velikega!« A v tem primeru je treba za to odpreti grobove in poslušati, kaj iz njih kričijo mrtve duše. To pa je zelo nevarno. Grobovi, ki ostajajo za kakršnimi koli že vojnami, so Pandorine skrinjice.

In kaj storiti takrat, ko postanejo pokrovi na njih dotrajani? Ko začne ureditev spominjati na kaos? Ko se rešitve po starih receptih spremenijo v nove probleme, običajne kazni starih zmagovalcev pa nedopustno prerastejo v najhujše zločine nove dobe?

Takrat je v resnici čas, da se spremeni svet. Japonska si iz številnih razlogov želi znova postati dežela vzhajajočega sonca. Zakaj torej ne bi izgovorila čarobne formule: »Oprosti, morska tišina!« To bi morali ponavljati tudi vsi drugi po vsem svetu, že zato, da se oceani ne bi nikoli več razburkali. In da bi mir kljub vsemu postal večna prisega ob vstopu v novo ureditev.