Tiskane izdaje
Zimska gospodarska napoved evropske komisije se za Slovenijo bere kot najugodnejša v zadnjih osmih letih: obeta nam dve leti za ta čas dokaj solidne triodstotne gospodarske rasti – ob hkratnem znižanju brezposelnosti in rasti naložb in izvoza. Novica iz Bruslja je tako seveda spodbudna, razveselila je naložbenike, predvsem pa domačo vladajočo politično elito, ki si verjetno s tem obeta tudi boljšo »ekonomsko podlago« za prihodnje volitve.
Iz preteklih izkušenj z evropsko komisijo sicer vemo, da so njeno gospodarske napovedi lahko tudi zelo nezanesljive; komisija je, denimo, v napovedi za krizno leto 2009 varljivo precenjevala naš realni gospodarski domet, za 2014 pa ga je, recimo, enako katastrofalno podcenjevala, kar smo nato preplačali skozi večmilijardno sanacijo bank.
Ob predpostavki, da so analitiki komisije tokrat bolje umerili svoje napovedovalne inštrumente, se bomo v 2017 – ob krepitvi gospodarskega zagona iz lanskega leta – končno le izkopali iz razvojno »izgubljenega desetletja« in naš realni BDP dvignili nad raven iz predkriznega leta 2008. In če se bo uresničila napoved, da bomo tudi v 2018 rasli hitreje večine držav Unije, se bomo po razvitosti spet počasi približevali evropskemu povprečju – od katerega smo se v zadnjih osmih letih po kupni moči neslavno oddaljili.
Na kako trdnih temeljih so vsa ta optimistična predvidevanja? Če gremo po vrsti: očitno se je slovensko gospodarstvo po finančni in gospodarski krizi v dobršni meri prečistilo; predvsem zdravi, izvozni del gospodarstva je pravi čas ujel ugodni val zunanje konjunkture.
Če k temu prištejemo še doslej neizkoriščene domače rezerve (bistveno boljše črpanje evropskih sredstev, infrastrukturne naložbe na čelu s predolgo prezrtim drugim tirom, pričakovane zasebne naložbe, nadaljevanje bolj ambicioznega trošenja gospodinjstev itd.) je to nekaj konkretnih domačih razlogov v prid višje rasti slovenske ekonomije. Od modrosti vladajoče politike bo odvisno, kako bo višji BDP prelila tudi v višji življenjski standard čim večjega števila državljanov – in hkrati v predvolilnem letu poskrbela tudi za zdrave javne finance.
Na zunanji fronti so občutki mešani: krepitev ameriškega dolarja, ki jo zdaj napovedujejo tudi ugledni tuji inštituti (denimo münchenski Ifo), je dobra novica z evropske in s tem tudi za naše izvoznike. Na drugi strani pa prav iz zunanjega okolja prihajajo tudi največja tveganja. V tem postfaktičnem času, ko lahko en sam tvit ameriškega predsednika zatrese svetovne borze, izzid volitev v pomembni evr(op)ski državi pa ogrozi prihodnost Unije in evra, moramo biti previdni, kar še posebej za velja za majhno, odprto državo, kot je Slovenija.
Naša ekonomija zdaj sicer solidno raste, a pripravljeni moramo biti tudi na čase, ko se bo cikel obrnil navzdol. Dobro vemo, da bi nam visok javni dolg zelo otežkočal manevriranje v primeru novih kriz – zato je zdaj pravi, oziroma skrajni čas za pripravo reform. Morda komu zveni kot fraza – a vsaj toliko kot o sicer potrebni viziji Slovenije v 2050 bi morali razmisliti tudi o reformnih ukrepih za precej bližnje 2020.
