Oranje po poljsko

Tamkajšnja politična kuhinja bo slej ko prej vplivala tudi na naš skupni evropski jedilnik.

Objavljeno
29. december 2015 16.10
POLAND-CONSTITUTION/EU
Boris Čibej
Boris Čibej

To, da imajo zdaj na Poljskem še bolj desno vlado od prejšnje, bi moral biti načeloma zgolj problem Poljakov, ki so se oktobra na svobodnih in demokratičnih volitvah prvič po zlomu socializma odločili, da neki stranki podelijo tako odločujočo večino v parlamentu.

Tudi pohlep novih oblasti po vplivnih stolčkih v državi, ki so jih kar osem let polnili njihovi predhodniki, je razumljiv, njihove metode kadrovanja pa so bile ne nazadnje preizkušene že v drugih demokratičnih državah, kjer so oblast prevzele politične sile, ideološko primerljive s stranko Zakon in pravičnost.

Trditev, da je z njihovo zadnjo »lustracijo« ustavnega sodišča konec demokracije na Poljskem, kakor pravi voditelj nedavnih množičnih protestov, je najbrž pretirana, prav tako kot je upati, da je preveč pesimistična napoved nekdanjega voditelja Solidarnosti, poljskega predsednika in Nobelovega nagrajenca za mir Lecha Walese, da bo početje stranke, ki jo vodi njegov nekdanji svetovalec Jarosław Kaczyński, privedlo do državljanske vojne.

Poljaki bodo pač morali bolj ali manj uživati v prebavljanju juhe, ki so si jo sami skuhali, a tamkajšnja politična kuhinja, ki jo zdaj le od daleč opazujemo, bo prej ali slej vplivala tudi na naš skupni evropski jedilnik. Zadnjih osem let je Poljska z več kot 38 milijoni prebivalcev veljala za konstruktivno in vplivno članico evropske družine, za kar je bil nekdanji premier Donald Tusk »poplačan« z vodilnim položajem v Evropskem svetu. Medtem so doma njemu in njegovi stranki volivci obrnili hrbet, njegova premierska naslednica iz zdaj vladajoče stranke Zakon in pravičnost Beata Szydło pa je podobno simbolično gesto pokazala Evropski uniji, ko je dala iz prostorov vlade odstraniti zastave Evropske unije in zdaj pred javnostjo nastopa le še obkrožena s poljsko državno simboliko.

A poteze novih poljskih oblasti niso zgolj simbolične. Prej so Varšavo kolegi iz višegrajske skupine obtoževali izdajstva, ker jih ni podprla pri nasprotovanju bruseljskim kvotam za solidarnostno porazdelitev beguncev po članicah EU. Nova premierka je odločno povedala, da njena država ne bo sprejela že dogovorjenega števila pribežnikov. Višegrajska skupina bo zdaj vsekakor postala tako močnejši regionalni lobi kot tudi čedalje bolj homogena združba somišljenikov, saj se bodo samodrštvu madžarskega premiera in zagovornika »neliberalne demokracije« Viktorja Orbana pridružili poljski somišljeniki. A z novim poljskim vetrom se ne bodo zaostrili le odnosi med Varšavo in Brusljem, minili so tudi dnevi velikega poljsko-nemškega prijateljstva. V Zakonu in pravičnosti se sicer izogibajo nekdanji odkriti protinemškosti, a ko jih je predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz pred kratkim obtožil, da ima njihov napad na ustavno sodišče značilnosti državnega udara, so mu takoj odgovorili, da so Nemci pa zadnji, ki bi jim lahko predavali o demokraciji.

Nekateri zahodni komentatorji opozarjajo, da bo nova Poljska manj »evropska«, kakor je bila doslej. Drugi ugotavljajo, da je postala članica vzhodnoevropske egoistične družine, ki bi rada čim več iz skupne malhe, sama bi pa čim manj prispevala za obče dobro. Bo pač počela kaj takšnega, kar že zdaj dela Velika Britanija, bi lahko povedal predsednik Duda, a ni, ko je pred kratkim v pogovoru za BBC razlagal, da poljske oblasti niso evroskeptične, temveč zgolj evrorealistične.