Orožje za množično poneumljanje

Vsakoletni maratonski pogovor ruskega predsednika s predstavniki sedme sile je vedno dogodek, ki ga je škoda zamuditi. Pa čeprav traja celo večnost in se na koncu zdi, da so spraševalci bolj utrujeni od zaslišanca. Razen Vladimirja Vladimiroviča, ki zadnjih 16 let tako ali drugače vodi Rusko federacijo, pač ni takšnih voditeljev na svetu, ki bi oboroženi s podatki štiri ure podrobno, zbrano in odločno odgovarjali na nikakor ne vedno dobrohotna ali celo vnaprej dogovorjena novinarska vprašanja. Če Ruse, ki bi ga z veliko večino tudi čez dve leti ponovno izvolili za predsednika, običajno najbolj zanima, kako bo vsemogočni kremeljski »batjuška« prisluhnil njihovim domačim težavam in jih čudežno rešil, bi morali preostali pozorno prisluhniti temu, kar ima doma nadvse priljubljeni voditelj povedati o tem, kako gleda na svet.

Že skoraj običaj je, da Putin v očitnem nasprotju s svojimi zahodnimi »partnerji« zunanjepolitičnim komentarjem previdno pojasni, kako se noče vtikati v notranje zadeve drugih držav in da bodo o teh rečeh pač morali odločati tamkajšnji prebivalci. A zato njegove analize niso nič manj pronicljive. Takšen je bil tudi njegov včerajšnji komentar na obtožbe, da se je njegova država vmešala v ameriške predsedniške volitve. Ne le da je v njem mimogrede opozoril na nebuloznosti elektorskega sistema v ZDA, v nekaj kratkih stavkih je tudi razložil, zakaj je ameriška demokratska stranka pogorela (ne le) na predsedniških volitvah, in posvaril pred notranjo grožnjo, ki jo povzroča izguba smisla za realnost odhajajoče ameriške administracije. Namesto da bi se ameriški demokrati zazrli vase, iščejo krivce za svoje polomije v tujih državah in demokratično izvoljenega predsednika posredno obtožujejo, da je »mandžurijski kandidat«.

Putin je privržencem pogorele demokratske kandidatke Hillary Clinton sporočil nekaj, kar bi lahko v najstniški žargon prevedli nekako takole: »Ej, stara, za tvojo polomijo ni krivo tisto, kar ti imenuješ fake news. Kakor so potrdili tudi dopisi, ki sem jih menda dal sam ukrasti iz računalnikov demokratske stranke, si bila največji fake* v zadnji ameriški predvolilni tekmi prav ti. Kar so kljub silni propagandi, ki so jo zate vodili vodilni mediji v državi, volivci tudi sami ugotovili.«

Za ameriške medije, ki se nimajo za »fake«, je žalostno to, da te žalostne resnice niso zapisali njihovi komentatorji, ampak so morali počakati, da jim je to razkril Putin. Še bolj žalostno pa je, da je na drugi strani Atlantika v tej tako imenovani četrti veji oblasti dandanes izjemno malo takšnih, ki ne bi slepo verjeli »ugotovitvam« kar 17 ameriških obveščevalnih služb, da se je Rusija oziroma Putin vmešavala v ameriške volitve, čeprav vsi njihovi do zdaj objavljeni »dokazi« tako zelo spominjajo na »uradne razloge«, zaradi katerih so ZDA leta 2003 začele napad na Irak. Kakor da se ne bi zavedali, da je takratna republikanska »laž« o iraškem orožju za množično uničevanje rodila Islamsko državo, demokratska »resnica« o ruskem napadu na ameriško demokracijo in napovedani odziv odhajajočih ameriških demokratičnih »hromih rac« pa lahko povzročita celo kaj hujšega.

* ponaredek