Tiskane izdaje
Evropska komisija spet žuga Poljski zaradi sporne pravosodne reforme in grozi z uporabo 7. člena pogodbe, svojim »jedrskim orožjem«. To bi lahko pomenilo zamrznitev denarja iz skladov EU, v skrajnosti tudi glasovalnih pravic. Toda vprašanje ostaja, ali se bo grožnja uresničila. Tisto ključno pa se je pravzaprav že zgodilo: velika Poljska je v Evropi postala mala država, vse manj pomembna in vse bolj marginalizirana na celini. Je »črna ovca«, kot Madžarska izvzeta iz novih konstelacij evropskih razmerij, kakršne koli že bodo.
Lahko bi bila ena najpomembnejših držav v Evropski uniji, četrta velika članica EU. Lahko bi zamenjala Otok, postala tako rekoč nova Velika Britanija v sedemindvajseterici, del direktorija vélikih treh, goji tesne vezi z Združenimi državami. Kot del weimarskega trikotnika bi se lahko umestila tik ob Nemčijo in Francijo kot pomembna politična partnerica, ki bi uravnoteževala nemška prizadevanja na vzhodu. Lahko bi, skratka, sedela za evropsko mizo, bila akterka, odločevalka. In vendar se je Poljska izločila sama.
Sredi globoke ekonomske krize ji je šlo dobro, ni potonila v recesijo kakor drugi, kriza se je skoraj ni dotaknila. Nato pa je nacionalkonservativna vladavina stranke Jarosława Kaczyńskega po zmagi na volitvah leta 2015 potisnila Poljsko v avtistično smer. Največja vzhodnoevropska članica Unije, ta, ki je vedno pomenila kontinentalno težišče vzhoda, je ubrala pot retrogradnih procesov. Narekuje jih najmočnejši politik v državi, predsednik stranke Pravo in pravica. Kaczyński se pozicionira s protievropsko držo in utrjuje svoj položaj z razlikami med urbanim in ruralnim, med zmagovalci in poraženci globalizacije, z negovanjem večnega senitmenta Poljske – kulta žrtve.
Njegova politična zmes nacionalizma, populizma, nestrpnosti in iracionalnosti laska številnim državljanom. In čeprav je večina Poljakov naklonjena Evropski uniji, Poljska je še vedno ena bolj proevropskih nacij, država vse bolj drsi proč od Evrope. Aktualna vlada je v konfliktu z evropsko komisijo, ki jo, tako rekoč od prvega dne, vznemirjajo nadzor nad javnimi službami, sodstvom, mediji, toda dialog med Brusljem in Varšavo je brezploden. »Vmešavanje« v notranjepolitične razmere domači vladi prinaša zgolj politične točke.
Poljska ugaja samo Trumpovi Ameriki. Ko je bil predsednik Združenih držav pred kratkim na evropski turneji, je za postanek pred srečanjem skupine G20 v Hamburgu pomenljivo izbral Varšavo. To je bil del obiska, geopolitično pomembnejši kot tisti v Nemčiji, njegov kontekst je bil protievropski, protinemški. Poljsko-ameriški odnosi so bili vedno odlični, predsedniki ZDA so radi zahajali tja, pa vendar je Donald Trump izrekel svoje priznanje članici EU, ki je na stari celini skorajda izobčenka.
Bistveno vprašanje ostaja, kdaj se bo Poljska spremenila. Morda po tem, ko se bo zamenjalo nekaj vladnih garnitur, pravi nekdanji predsednik Aleksander Kwašniewski. Morda kaj prej, komentira legendardni urednik Gazete Wyborcze Adam Michnik.
