Osem mesecev pozneje

Začetek februarja so Bosno in Hercegovino »preplavili« protesti, iz katerih se je vilo sporočilo, da so ljudje izgubili zaupanje do oblasti. Na tisoče razburjenih je na ulicah, včasih tudi preveč glasno, povedalo, kaj si želijo. Zdelo se je, da sta se strani – protestniki in oblast – takrat razumeli, vendar jim je danes, osem mesecev pozneje, jasno, da jim takrat drug drugemu le ni uspelo povedati vsega, kar so hoteli.

Bosna in Hercegovina je najrevnejša država na nekdanjem skupnem prostoru. Je tudi država, ki je del evropske zgodovine in mnogi si želijo, da je tudi del evropske prihodnosti. Vendar, kot ugotavlja »mati« Evropa, država ne kaže veliko kolektivne politične volje za približevanje ter izvedbo nujnih reform na socialnem področju in v gospodarstvu. Navsezadnje se to kaže tudi v dejstvu, da je BiH poleg Kosova edina država v regiji, ki ji še ni uspelo zaprositi za članstvo v EU. Krvna slika gospodarstva BiH je slaba, pravzaprav katastrofalna; število brezposelnih je preseglo 50 odstotkov, med 777.000 mladimi jih je 67 odstotkov brez dela, 150.000 mladih je že zapustilo državo v iskanju svoje Indije Koromandije.

Ljudje, ne le mladi, ampak tudi starejši, so februarja letos pokazali, da so bili izigrani, politiki, obdani s člani in močno politično infrastrukturo, pa še kar vztrajajo pri svojem. Polovica državljanov se volitev ne udeležuje, saj so izgubili zaupanje do oblasti. Če bo nova oblast nadaljevala svojo tradicijo, prepleteno s sožitjem korupcije, političnega blokiranja, bahavosti, se lahko zgodi, da se bo februarska zgodba kmalu ponovila. Opozorila, naj si oblast ne privošči »napake v korakih«, prihajajo z vseh strani. Eno zanimivejših je tudi tako imenovano japonsko opozorilo, ki ga je oblastnikom v BiH namenil japonski veleposlanik v Hideo Jamazaki, ko je sporočil, da bo japonska vlada pretok denarja za pomoč skrbno nadzirala, saj naj bi bilo Tokiu popolnoma jasno, da bi v nasprotnem primeru denar končal v žepih politikov na različnih ravneh oblasti.

Posebna zgodba je tudi daytonski mirovni sporazum, ki je sicer končal vojno v Bosni in Hercegovini ter stabiliziral regijo, ni pa zagotovil in omogočil funkcionalne države. Ustreznega paketa ustavnih reform, ki bo sprejemljiv za vse prebivalce in bi/bo BiH omogočil napredek iz postdaytonske v moderno, v Evropsko unijo usmerjeno družbo vseh konstitutivnih narodov – Bošnjakov, Srbov in Hrvatov –, pa kot da se vsi izogibajo pripraviti. Najbrž tudi zaradi nacionalizma, ki je kljub opozarjanju, kako je škodljiv, še vedno zgodba, ki v okolju nizke politične kulture, populističnih in demagoških političnih strank ter brezidejnih voditeljev zagotavlja uspeh.

Osem mesecev pozneje je torej 50 odstotkov volivcev povedalo, koga hočejo za vodje, ki bi državo le popeljali proti luči na koncu predora. Koliko časa bodo ti potrebovali, da dokažejo izkazano jim zaupanje, je odvisno le od njih. Februar se namreč lahko ponovi tudi novembra ali januarja.