Otoplitev ledene dobe

Kot šolarček, ki je po dolgem vzgojnem pridiganju s sklonjeno glavo le popustil, je odhajajoča vlada v ponedeljek po več tednih na hitro le umaknila svoj sporni sklep, s katerim je Slovenskemu državnemu holdingu (SDH) naložila, da do imenovanja nove vlade ne začenja novih privatizacijskih postopkov in ne sprejme končne odločitve pri tistih, ki se že izvajajo. A če je sklep o zamrznitvi privatizacije tik pred volitvami sprejela z velikim javnim pompom, jo je zdaj odtalila veliko bolj zadržano in brez medijskih žarometov. Poslali so le sporočilo za javnost.

In čeprav so se s predvolilnim vladnim sklepom čez noč na ledu znašle prodaje vsaj treh pomembnih državnih podjetij in zaupanje vlagateljev, sklep pa se je po mnenju pravnih strokovnjakov izkazal celo za nezakonitega, se odhajajoči premierki ni zdelo vredno priznati, da je šlo za napako. To so storili le ministri, ki so sprejetju spornega sklepa od vsega začetka nasprotovali, medtem ko v SD še vedno vztrajajo v ledeni dobi.

Tako naj bi bilo po nekajtedenski slabi volji vse po starem, prodajni postopki 13 podjetij naj bi se po privatizacijski otoplitvi z določenim zamikom nadaljevali. A račun le ni tako preprost. Šele v nadaljevanju prodajnih postopkov se bo namreč pokazalo, kako draga je bila taka predvolilna vladna eskapada za verodostojnost naše države in s tem povezana tveganja, koliko kupcev je odgnala in kako se bo to poznalo pri kupninah. Toliko bolj, ker s ponedeljkovim umikom vladnega sklepa vse privatizacijske neznanke še niso odpravljene. Že v petek bodo namreč prvič zasedali novi poslanci, v nekaj tednih pa naj bi dobili novo vlado.

Opredelitev najverjetnejše največje nove vladajoče stranke do privatizacije v predlogu koalicijske pogodbe, ki je te dni pricurljala v javnost, je zelo splošna in ohlapna: zavzemajo se za nadaljevanje privatizacije, ki pa da mora biti nadzorovana. Pri tem bodo izhajali iz strategije, ki jo bodo morali šele sprejeti, pri čemer naj bi ključna infrastruktura ostala v lasti države. Tako ne v predlogu koalicijske pogodbe ne v izjavah predstavnikov stranke SMC do zdaj žal ni bilo jasnega znamenja morebitnim kupcem državnih naložb in SDH, ki prodaje vodi, ali lahko računajo, da se bodo postopki nemoteno izvajali naprej ali pa se lahko spet znajdejo v ledeni dobi.

Potem ko je Slovenija tudi s svojimi zavezami Bruslju in dvema uresničenima prodajama podjetij vsaj začela ustvarjati vtis, da z umikom države iz gospodarstva misli resno, je pred kratkim mrzlo-toplo dogajanje okoli privatizacije mogoče vlagatelje spet spomnilo, da gre za državo, v kateri je vse podrejeno hipnim interesom politike. Vložek vlagateljev v nakupe podjetij je prevelik, da bi se ti v neskončnost pustili vleči za nos. Po drugi strani pa začenjanje in ustavljanje prodajnih postopkov vpliva tudi na sama podjetja, ki so naprodaj. Družba, ki čaka na novega lastnika nedvomno ravna drugače kot tista, ki dolgoročnega lastnika in dolgoročne usmeritve že ima.