Tiskane izdaje
Spopad za prevlado v Luki Koper je tako neusmiljen, da na skupščini niso izglasovali nobenega resnejšega sklepa. Uprava in nadzorni svet nista prejela razrešnice, čeprav sta bistveno bolje vodila družbo v težkih, kriznih časih, kakor sta Luko Koper vodila prejšnja uprava in prejšnji nadzorni svet v poslovno idealnih letih. Brez razrešnice, a hkrati s popolno »zaupnico«. Zdaj pa naj nekdo pojasni, kako učinkovito lahko takšno družbo vodi uprava in jo nadzirajo nadzorniki, ki so že od januarja na muhi za odstrel. To je ruska ruleta, pri kateri vsakih nekaj tednov sprožijo petelina na revolverju z kdo ve koliko slepimi naboji.
Vsaj dva od petih nadzornikov, ki ju je predlagala vlada, sta zaposlenim v Luki Koper dobro znana. Odškodninsko ju tožijo zaradi utemeljenega suma, da sta prispevala k 32-milijonski škodi v istem pristanišču. Je že res, da je vsakdo nedolžen, dokler mu krivda ni dokazana, toda zagotovo drži tudi podatek, da je Bruno Korelič, generalni direktor Luke Koper, leta 2005 zapustil družbo s približno 200 milijoni evrov kapitala, ki so ga v štirih letih povsem zapravili in za nameček pridelali za 200 milijonov evrov dolga. (Pri tem je treba priznati, da so s tem denarjem podaljšali prvi pomol in omogočili rekorden posel s kontejnerji, za kar so namenili najbrž precenjenih 120 milijončkov).
Zdaj že pol leta kovčke pripravljajo tisti, ki so tri leta temeljito čistili po Luki Koper, in to v najbolj trdih gospodarskih letih. Ponovno imenovanje Olge Franca in Marka Valentinčiča (torej pogojno »okuženih« kandidatov) za nadzornike bi povzročilo nepredstavljiv preobrat v Luki Koper. Vlada Janeza Janše je pred kratkim podobno ravnala z imenovanjem direktorja uprave za pomorstvo, ki je bil na sodišču spoznan za krivega. Dokazana mu je bila resda zelo majhna napaka. Toda tudi Slovenija je majhna, Koper še manjši in ljudje natančno vedo drug o drugem, kako dihajo, kaj šele, kako točijo gorivo, zahtevajo provizijo ali kakšen posel mimogrede. Pa najsi gre za nakup čolnov ali za oskrbovanje svetilnikov ...
Kadrovski cirkus v Luki je nov alarm, da bi morala sleherna vlada, predvsem takšna, ki da kaj nase, storiti nekaj, da bi usodno pomembno družbo zavarovali pred političnim plenjenjem. Politkomisarsko kadrovanje v Kopru je pravo nasprotje pričakovanjem, a hkrati drobiž v primerjavi s tistim, kar se plete v ozadju: zamude pri gradnji železnice, hlapčevanje zahodnim ali severnim sosedom in logika vsakršnih razprodaj tujcem. Janez Janša ne bi bil prvi, ki bi prej zgradil železnico do Trsta kot do Kopra. Še bolj »čislani« slovenski janezi so Trstu dali prednost pri avtocesti. Problem je ta, ker z morjem in vsem, kar spada zraven, gospodari nekdo, ki v tem morju ne zna (ali noče?) plavati. To je tako, kot bi izolskemu ribiču dali cepin in mu ukazali, naj spleza na vrh Škrlatice in vmes popazi še na trop ovac. Takšnim pastirjem ne bi smeli nikoli zaupati nobenega tropa. Niti ovčjega ne.
