Tiskane izdaje
Pred tridesetimi leti je mednarodna skupnost sprejela zavezo, da bo varovala ozonsko plast v stratosferi, ki zadržuje za življenje na Zemlji nevarno ultravijolično sevanje. Brez te plasti življenje, kot ga poznamo, ne bi moglo obstajati, saj je ultravijolično sevanje po moči med vidno svetlobo in rentgenskimi žarki, Svetovna zdravstvena organizacija pa tudi šibkejše spektre, ki preidejo ozonsko plast, UVA in manjši del UVB, uvršča med kancerogene.
Za odstotek manj gosta ozonska plast poveča moč sevanja za 1,3 odstotka, po vsem svetu pa trendi kažejo povečevanje števila primerov kožnega raka, tudi v Sloveniji. Zato so se države sveta dogovorile, da bodo iz uporabe umaknile pline, ki povzročajo redčenje ozonske plasti. V registru Montrealskega protokola in dodatkov je dvesto snovi, to so predvsem klorofluoroogljikovodiki (CFC) oziroma freoni.
Montrealski protokol je pogosto zgled za druge mednarodne dogovore, denimo za dogovor o znižanju emisij toplogrednih plinov. Nekoliko značilno za svetovne sporazume pa tudi ta protokol ni popoln. Snovi, ki so zamenjale CFC, so namreč znane kot precej toplogredne, tako vmesni HCFC kot pozneje uvedeni F-plini dejavno pomagajo pri segrevanju planeta. Znano pa je, da bolj ko je vroče, manj je ozonska plast gosta. V vročih dneh nastaja le več talnega ozona, ki škoduje zdravju ljudi, živali in rastlin. Žal se talni ozon ne dviga 14 kilometrov nad tla.
V Sloveniji ne proizvajamo za ozon škodljivih snovi, od leta 1996 je prepovedan tudi njihov uvoz. To pa še ne pomeni, da jih v Sloveniji ni. Halone uporablja vojska, policija in letalstvo v sistemih gašenja, HCFC pa je še v starih napravah za hlajenje in klimatizacijo ter v toplotnih črpalkah. Izjema niso niti stare klimatske naprave v avtomobilih.
Za celovitost boja proti zmanjševanju možnosti človeštva za preživetje bo zelo pomembno, s kakšnimi snovmi bodo v prihodnje zamenjali F-pline. Če bodo nove snovi dodatno poganjale segrevanje planeta, je učinek zelo negotov. Tudi podnebni sporazum bo neuspešen, če bo zmanjševanje emisij vodilo v še nadaljnje zmanjševanje biotske raznovrstnosti, povečevanje razlik med revnimi in bogatimi in onesnaževanje okolja. Svet si je, mimogrede, že večkrat neuspešno določil cilj ustaviti upadanje raznovrstnosti življenja. Tudi zdaj do celovitih politik zaradi različnih interesov držav manjka še veliko.
Za zmanjševanje emisij talnega ozona pa lahko kaj naredimo tudi sami. Sonce le daje energijo, da snovi, ki so že v zraku, razpadejo in se spet povežejo. Te snovi v mestih v glavnem izpuščajo avtomobili. Teden mobilnosti, ki ravno poteka, je priložnost za spoznanje, da avtomobil ni edino prevozno sredstvo, da obstajajo tudi kolesa in javni prevoz, poleg tega se da marsikam, kamor se vozimo z avtomobilom, priti tudi peš. Sodobne železnice ne spuščajo isker, ki bi lahko povzročile požare ob progah, kaj šele ogljikovodike in dušikove okside.
