Pahor: »Guantanamera … guajira Guantanamera«

»Ponovno bomo vzpostavili standarde poštene sodne obravnave in temeljnih ustavnih vrednot, ki so naredili to državo veliko tudi v časih najhujših vojn,« je izjavil Barack Obama na začetku leta 2009, ko so mu podelili
 Nobelovo nagrado za mir.

Objavljeno
12. februar 2011 12.25
Boris Čibej, New York
Boris Čibej, New York
»Mi smo se zavzemali, da se konča vojna v Iraku, da se razpusti Guantánamo, in sam sem takoj na začetku mandata, ko je predsednik Obama izrazil željo, da bi tudi države EU sprejele po enega ali več zapornikov, dejal, da je to pošteno od držav, ki so zahtevale zaprtje, in na neki način moralna dolžnost držav, ki so zaveznice in partnerice ZDA,« je povedal slovenski premier Borut Pahor po obisku v Beli hiši. Po njegovih besedah v Sloveniji pripravljajo pravno podlago, ki bo omogočila sprejetje katerega od ujetnikov iz tega razvpitega koncentracijskega taborišča za osumljene teroriste.

To je bila odločna in politično zrela izjava, ki je imela le eno napako. Po vsem sprenevedanju glede »trgovanja« s Pahorjevim srečanjem z ameriškim predsednikom Barackom Obamo in slovenskim sprejemom enega izmed pripornikov iz zloglasnega pripora za osumljene teroriste v Guantánamu, ki so ga razkrile tajne ameriške diplomatske depeše, do katerih se je dokopal spletni portal WikiLeaks, je prišla kakšna dva meseca prepozno.

Obljuba

Včeraj so minili trije tedni od druge obletnice izrečene obljube, da bodo ZDA v enem letu zaprle zloglasni »Gitmo«, kakor tudi, skorajda ljubkovalno, rečejo priporu za teroristične osumljence, ki so ga v ameriškem vojaškem oporišču v kubanskem zalivu Guantánamo odprli 11. januarja 2002. Drugi dan po prevzemu oblasti je ameriški predsednik Barack Obama izjavil, da ZDA ne bodo več »nadaljevale lažne izbire med našo varnostjo in našimi ideali«, in v enem letu podpisal predsedniški ukaz o zaprtju Guantánama. »Ponovno bomo vzpostavili standarde poštene sodne obravnave in temeljnih ustavnih vrednot, ki so naredili to državo veliko tudi v časih najhujših vojn, celo v boju proti terorizmu,« je povedal poglavar Bele hiše na začetku leta 2009, leta, ko so mu podelili Nobelovo nagrado za mir.

Če bi predsedniški ukaz izpolnili, bi bilo taborišče, ki je v več kot devetih letih obratovanja »gostilo« 779 osumljenih teroristov, zaprto že več kot eno leto. A prvi temnopolti predsednik v ameriški zgodovini svoje obljube ni izpolnil, Gitmo pa ima po zadnjih podatkih še vedno 172 »stanovalcev«.

»No, prav gotovo ga ne bomo zaprli v enem mesecu. Po mojem bomo potrebovali še kar nekaj časa, preden bo ta zapor ...« je tiskovni predstavnik Bele hiše Robert Gibbs konec lanskega leta začel odgovarjati na vprašanje novinarke CNN Candy Crowley, ali lahko pove datum, ko bodo iz Guantánama izpustili še zadnjega terorističnega osumljenca. »Še eno leto?« je novinarka prekinila Gibbsovo izmikanje. »... zaprt. To je delno odvisno od tega, koliko bodo republikanci pri tem vprašanju pripravljeni sodelovati z administracijo,« je Gibbs prevalil krivdo za Obamovo neizpolnjeno obljubo na politične nasprotnike.

Denar

A za Obamovo snedeno obljubo niso krivi le republikanci. Ko sta konec prejšnjega leta v predbožični mrzlici sprejemanja zakonskih kompromisov odobrila tudi obrambni proračun za prihodnje leto, se je v zakonu pojavil tudi člen, ki Pentagonu izrecno prepoveduje uporabo proračunskega denarja za prevoz pripornikov iz Guantánama na ameriško ozemlje (pa čeprav zgolj na sojenje) ali gradnjo kakršnekoli alternative temu taborišču.

Takšen udarec Obamovim načrtom je zadal kongres v stari postavi, v katerem so imeli večino še predsednikovi tovariši iz demokratske stranke. Toda po novembrskih vmesnih volitvah so oblast v predstavniškem domu prevzeli republikanci in konec januarja je republikanski kongresnik s Floride Tom Rooney že pripravil predlog zakona, v katerem piše, da pripor v Guantánamu »ostaja odprt neomejeno dolgo«, vsem »posameznikom, ki so priprti v tej ustanovi, pa lahko sodijo zgolj vojaške komisije«. Po Rooneyjevem zakonu bi vsem tamkajšnjim pripornikom sodili kar na kraju samem, saj bi v Guantanamu postavili posebno sodišče.

Nihče jih noče

Ko je ameriški diplomat Dan Fried, ki so ga imenovali za posebnega odposlanca za iskanje novih bivališč za pripornike iz Guantánama, prepričeval evropske zaveznike, naj vendarle vzamejo katerega od njih, je v Nemčiji slišal očitke o ameriški dvoličnosti. Kako lahko pričakujete, da jih bomo mi sprejeli, če pa jih vi, ki ste jih zaprli, nočete na svojem ozemlju, so mu govorili v Berlinu.

Washington si je prizadeval, da bi Nemčija sprejela vsaj kakšnega od 17 Ujgurov, pripadnikov muslimanskega srednjeazijskega naroda, ki od časov »velike igre« živi pod okriljem kitajske države. Toda kitajski diplomati so svojim ameriškim kolegom jasno povedali, da bi v Pekingu izročitev Ujgurov Nemčiji razumeli kot »zaušnico«, so konec novembra zapisali v reviji Spiegel. Pritiski Kitajske pa so bili po pisanju nemških novinarjev med pomembnimi vzroki za oklevanje Berlina, ki je sicer uradno navajal varnostne zadržke. Podobno so kitajski diplomati pritiskali tudi na oblast na Finskem, ki so jo večkrat opozorili, da bi se zaradi morebitnega finskega sprejema Ujgurov resno poslabšali odnosi med državama.

Kandidatke

Nemški tednik se je oprl na množico tajnih ameriških diplomatskih depeš, ki mu jih je posredoval portal WikiLeaks. Med več kot četrt milijona dokumentov je kar nekaj takšnih, ki govorijo o tem, kako so se ameriški diplomati pogajali, da bi pripornike sprejeli v Afganistanu, Albaniji, Bolgariji, Finski, Jemnu, Litvi, Nemčiji, Saudski Arabiji, Sloveniji ter na Kiribatih (Gilbetovem otočju) in Maldivih. Depeše razkrivajo, kako je potekalo »trgovanje« med Američani in morebitnimi novimi gostitelji prebivalcev Guantánama. Ljubljana si je v zameno za sprejem enega od pripornikov zaželela srečanje med Obamo in Pahorjem, slovenski premier pa je na enem od pogovorov poudaril, da bi morale ZDA pokriti tudi vse stroške, saj si Slovenija sredi krize ne more privoščiti dodatnih proračunskih izdatkov.

Bolgariji, ki si je med pogajanji zaželela, da bi ji Washington podelil takšen brezvizumski režim, kakršnega ima Slovenija, je Fried obljubil, da bi ji ZDA za vsakega sprejetega pripornika plačale »simbolično vsoto okoli 50.000 do 80.000 dolarjev«. Ko se je ameriški odposlanec srečal s predstavniki maldivskih oblasti, jim je povedal, da je Washington doslej za vsakega pripornika njegovi novi domovini plačal od 25.000 do 80.000 dolarjev, pacifiški otoški državici Kiribati pa so še v času prejšnjega ameriškega predsednika Georgea Busha ponujali kar tri milijone dolarjev, če bi sprejela vseh 17 Ujgurov.

Potencialni povratniki?

Medtem ko so nekatere ameriške zaveznice, med njimi tudi Nemčija, končno le sprejele nekaj pripornikov, pa doma temu odločno nasprotujejo tako konservativci kot tudi številni demokratski politiki, ki se bojijo negodovanja svojih volivcev. Njihov upor predsednikovim načrtom so podžgali še uradni ameriški podatki o številu povratnikov med izpuščenimi priporniki. Decembra lani je direktor vseh ameriških obveščevalnih služb James Clapper izjavil, da se je kar 13,5 odstotka tistih, ki so jih izpustil iz Guantanama, »vrnilo na bojišča«, za dodatnih 11,5 odstotka pa sumijo, da so se znova priključili terorističnim ali uporniškim skupinam. »Skoraj četrtina nekdanjih gitmovcev je spet na bojiščih,« so bili naslovi, ki so v časopisju spremljali to »grozljivo« razkritje.

A vsi tem podatkom ne zaupajo. Eden najostrejših kritikov uradne statistike je profesor Mark Denbeaux, ki vodi Center za politiko in raziskave na pravni fakulteti univerze Seton Hall. »Spet niso navedli ne imen, ne številk, ne datumov in ne dejanj, na katerih temeljijo njihova poročila. Vsakič ko so od njih zahtevali, naj navedejo točna imena, so morali na obrambnem ministrstvu s seznamov brisati tiste z lažnimi identitami in številkami. Doslej so številke o povratnikih objavili že triinštiridesetkrat in vedno so v njih vključili tudi ljudi, ki niso nikoli prestopili praga Guantanama, kaj šele, da bi jih od tam izpustili,« je Denbeaux pred kratkim izjavil za spletni portal Public Record . Raziskave njegovega centra so pokazale precej nižje številke, uradne podatke pa pobija tudi pred kratkim objavljena analiza mnenjskega središča Sklada za novo Ameriko, ki je med izpuščenimi priporniki naštela »le« šest odstotkov povratnikov.

Druga plat medalje

Čeprav konservativni komentatorji svarijo ljudi, da se bodo po ulicah ameriških mest sprehajali nevarni teroristi, če bi nekdanje pripornike iz Guantanama spustili na ameriško ozemlje, povsod niso tako prestrašeni. V liberalnem kalifornijskem mestu Berkeley se bodo prihodnji teden odločali o tem, ali bodo odprli vrata tistim prebivalcem Gitma, ki so jih priprli po nedolžnem. Časnik San Francisco Chronicle poroča, da bi si v Berkeleyju želeli zlasti znanega alžirskega kuharja Džamela Amezianeja in ruskega baletnika Ravila Mingazova. »Kot mestna skupnost lahko popravimo vsaj nekaj krivic, ki jih je povzročila zvezna oblast,« je izjavila predsednica mestnega odbora za mir in pravičnost Wendy Kenin, ki je pripravila predlog novega mestnega odloka.