Tiskane izdaje
Če je »pajdaška komunikacija« precej oster opis stikov vrha slovenske oblasti s sosednjo Hrvaško v času begunske krize, mu moramo pritrditi. To, da se z uradnim Zagrebom komunicira kar po telefonu - ker je pač komunikacija iz diplomatskih vrst prenesena na najvišjo, vladno raven -, je amaterizem. Kakor da ne bi vedeli, da imajo na drugi strani partnerja, ki redko spoštuje zapisano, kaj šele dogovorjeno na štiri oči.
Pa se zgodi, da Zoran Milanović razglaša, kaj vse se je dogovoril z Mirom Cerarjem, notranji minister Ranko Ostojić podobno, nato pa naši razlagajo, da to, kar govorijo tisti onstran meje, sploh ni res. Od kdaj se ne uporabljajo več ustaljeni kanali, kot so diplomatska pošta, veleposlaniki ali pa pogovori, na katerih je nujno navzoč zapisnikar? Črno na belem, s podpisi, da je povsem jasno, kakšen je dogovor. Morda to ni potrebno z resnimi partnerji, toda uradni Zagreb se je že ničkolikokrat izkazal za neresnega.
To so stvari, ki bi jih morali vedeti vnaprej. Objava posnetkov o ravnanju hrvaške policije na naši zeleni meji je naposled majhen korak v pravo smer, manjka pa vse, kar bi moralo biti že storjeno. Natančno obveščeni partnerji v EU, hiperaktivna državna in diplomatska mreža, ki bi tuje medije, ki valijo krivdo na Slovenijo, seznanjala z resnično sliko in se spopadala z dobro naoljenim hrvaškim strojem, ki tuji javnosti sporoča uradne zapise, kot je, denimo, tisti Ostojićev, da Zagreb spoštuje dogovore s Slovenijo, ta pa begunce pričaka s psi in ograjami. Je pa tukaj dobra novica: v Zagrebu bomo kmalu, po predolgem premoru, dobili veleposlanico.
Do tedaj pa imamo dva premiera, ki sta menda nenehno na telefonski liniji in ki razlagata diametralno nasprotne stvari. Takšnemu početju se v otroškem svetu reče gluhi telefon.
