V palestinskih begunskih taboriščih v Libanonu, kamor se je po ustanovitvi izraelske države zateklo okoli 175.000 Palestincev (izmed več kot 700.000, ki so morali zapustiti svoje domove), je mogoče čutiti vso tragiko usode ljudstva, ki se je moralo zaradi strahotne tragedije nekoga drugega na oltarju zgodovine umakniti in se tako rekoč ukiniti.
Palestina tudi v begunskih taboriščih živi le še v (selektivnem) spominu. V (ne)varnem zavetju nostalgije in mitologije. Individualne in kolektivne. Palestinci druge in tretje generacije, katerih edini stik z domovino so pripovedi staršev in starih staršev ter enosmerna zgodovinska naracija stanja stalnega konflikta, so izgubljeni v času in prostoru. V Libanonu nimajo ne državljanstva ne pravice do lastništva nepremičnine. Opravljajo lahko le fizična dela. Popolnoma so izključeni iz političnega življenja, hkrati pa se morajo zaradi dolgoletne prisotnosti Palestinske osvobodilne organizacije na libanonskem ozemlju na vsakem koraku soočati s (pra)starimi očitki o odgovornosti za libanonsko (ne le) državljansko vojno (1975–1990).
Sedemdeset let po nakbi v Libanonu v begunskih taboriščih še vedno živi več kot 60 odstotkov Palestincev – dve tretjini pod pragom revščine. V zadnjih letih so zaradi vojne v sosednji Siriji na dnu družbene prehranjevalne verige dobili konkurenco. Več kot milijon sirskih beguncev. Ti so se množično naselili tudi v palestinska taborišča, kar je sprožilo učinek splava meduze. A med sirskimi begunci je tudi več deset tisoč palestinskih, dvojnih beguncev. Ljudi, ki so od rojstva na begu. In bodo, glede na razmere v svetu, na begu do smrti. Njihova usoda najbolje ponazarja usodo palestinskega ljudstva.
Nekaj takega kot »oprijemljiva« Palestina že dolgo ne obstaja več. Bližnjevzhodni mirovni proces je mrtev. Rešitev dveh držav, ena najbolj zlorabljenih diplomatskih floskul, je slaba šala. Simbolni pogreb bo s selitvijo ameriškega veleposlaništva iz Tel Aviva v Jeruzalem, le še metafizično prestolnico ideje o palestinski državi, doživela danes. Območje pod palestinskim nadzorom – oziroma pod nadzorom palestinskih oblasti (PA), marsikdaj le podizvajalk izraelske politike – je danes štirikrat manjše kot pred šestdnevno vojno leta 1967. Izrael je zasedel velik del najbolj kvalitetne zemlje, razširil judovska naselja, okupirani Zahodni breg razkosal z betonskim zidom, stražnimi stolpi in nadzornimi točkami, si prilastil vse ključne vodne vire in območje Gaze, palestinske sredozemske enklave, že pred dobrim desetletjem spremenil v največji odprti zapor na svetu ter ga v tem času trikrat porušil do tal.
Krčenje Palestine ni le posledica agresivne izraelske politike, ki je – bodimo iskreni – ves čas in s številnimi zgodovinskimi »zgledi« počela le to, kar je … lahko. Osvajala ozemlje, kradla naravne vire ter preganjala ali »getoizirala« prvotne prebivalce. Po drugi intifadi in 11. septembru, ki je »palestinsko vprašanje« dokončno izbrisal z menija globalnih zunanjepolitičnih predjedi, je izraelska država Palestince nepovratno stisnila v kot in s pomočjo aktivno-pasivne mednarodne skupnosti ter hinavskega arabskega sveta, ki je palestinsko trpljenje dolga desetletja izkoriščal za promocijo lastnih interesov, vzpostavila sistem apartheida.
Pri tem so Izraelu obilno pomagale palestinske politične elite. Te so se že pred smrtjo Jaserja Arafata (2004) v celoti vdale korupciji in Danajcem – verjeli so tistim, ki so jim nosili darove. Po Arafatovi smrti je šlo strmo navzdol. Spopad med Fatahom in Hamasom je večkrat prestopil meje državljanske vojne – politično samouničenje je tragedijo Palestincev le še zaostrilo. Danes, ko Izrael slavi 70. rojstni dan, Palestinci pa se spominjajo 70. obletnice eksodusa, pregnano ljudstvo nima enega samega politika, ki bi jih lahko kredibilno zastopal.
Tragedija je popolna.