Paradižniki za demokracijo

Ta del sveta bo v prihodnje zanesljivo drugačen, pa naj je to komu všeč ali ne. Zato bo nujno spremeniti tudi v minulih desetletjih povsem zgrešeno evropsko politiko do tega dela Sredozemlja.

V nekaterih ključnih članicah Unije, ki jih je dogajanje na »južnem evropskem dvorišču« v začetku leta našlo povsem nepripravljene – tako kot Američane in v času terorizma tudi vse menda odlično obveščene tajne službe –, zdaj že na veliko govorijo o »arabskih demokratih«, ki da jih je nujno podpreti, in o strogih sankcijah, ki naj doletijo diktatorje, s katerimi so isti evropski politiki še včeraj podpisovali pogodbe ali pa se celo zabavali na njihovih jahtah. Pri vsem tem pozivanju k demokraciji pa se, žal, spet ni mogoče znebiti vtisa, da evropski politiki podobno, kot so prej zamujali, zdaj prehitevajo dogodke.

Nikjer, niti v Tuniziji in Egiptu, kjer sta samodržca že padla, namreč še ni mogoče predvideti, v kaj se bo prebujenje množic sploh razvilo. Gadafijeva agonija v Libiji se utegne končati celo s katastrofo, če bo prišlo do vojaškega posredovanja Zahoda (o čemer se vse bolj glasno govori), pa zaradi libijskih notranjepolitičnih delitev in nafte morda celo po iraško ali afganistansko tragično. Kako bo z vrenjem v vseh drugih arabskih državah, kjer se vse skupaj šele začenja, pa verjetno niso zmožne napovedati niti vedeževalke. Edino, kar je ta trenutek z dokajšnjo gotovostjo mogoče reči, je, da kljub prvobitni in izvorni, s tem pa tudi vsega občudovanja in podpore vredni demokratičnosti zahtev prebujenih mladih arabskih generacij, tako rekoč v nobeni izmed držav, ki jih pretresajo revolucije, ni videti tiste prave in zaupanja vredne demokratične ureditve ter zanjo dovolj trdnih institucij, na katere bi bilo po desetletjih diktatorskih zlorab družbe in celotnega družbenega sistema sploh mogoče projicirati zahodno demokratično pomoč.

Po eni strani so si države, v katerih je mladim sicer res zavrelo iz istega ključnega razloga, tako različne, da je povsem negotovo, kaj bo v vsaki izmed njih sploh nastalo iz čudne mešanice prebujenih nacionalnih, religiozno-fundamentalističnih in celo starim privilegijem in načinu razmišljanja zvestih sil, v katere se je na ulicah zapodila po letu 1980 rojena »generacija Y«, ki po zgledu Zahoda hoče predvsem več osebne svobode in socialne pravičnosti, pri tem pa, razgledana kot je, ni pripravljena dovoliti vmešavanja od zunaj in nikakršnega zahodnega, hegemonističnega poseganja v njihove suverene pravice. Busheve »demokratizacije« islamskega sveta so bile očitno preveč poučna šola. Po drugi strani pa si tudi Zahod, zlasti Evropa, ki na vse te arabske demokratizacijske procese rada gleda kot na nekakšno vzhodnoevropskemu podobno dogajanje iz leta 1989, v bistvu ne more pomagati z nobenimi uporabnimi recepti. Prebujanje vzhodnoevropskih disidentov je bilo namreč drugačno, v marsikateri izmed vzhodnoevropskih socialističnih držav je šlo zgolj za nekakšno redemokratizacijo, zelo natanko pa se je tudi vedelo, do kakšnih, z zahodnoevropskimi demokratičnimi standardi primerljivih oblik naj privede tranzicija družbenih sistemov in kako jo izpeljati. V prebujenem arabskem svetu, ki so ga (tudi ob izdatni pomoči Zahoda in demokratičnih vrednot vedno polne Evrope) predolgo zatirane mlade generacije zdaj tako brutalno vrgle iz starih tirnic, pa v marsikateri izmed ta trenutek razsutih držav ni jasno niti to, kako bi se različne družbene sile v njej sploh razporedile in kakšno bi bilo – tudi če bi lahko takoj izvedli demokratične volitve – po novem njihovo novo medsebojno razmerje moči.

Logično je, opozarjajo vsi po vrsti, da mora mednarodna skupnost, demokratični Zahod, zlasti pa Evropa, ki je zgodovinsko in tudi s svojo dovčerajšnjo politiko do tega dela sveta v marsičem pomagala zakuhati probleme, v prvi vrsti preprečiti, da bi se sedanje revolucije končale krvavo in z državljanskimi vojnami. Nov genocid na pragu Evrope bi bil prehuda sramota. Zato je resolucija varnostnega sveta, ki v primeru Libije in Gadafijevih vse bolj norih potez v skladu z deklaracijo OZN iz leta 2005 prvič v tej obliki zahteva mednarodno zaščito prebivalstva pred brutalnimi potezami diktatorjev, izjemno pomembna. Toda že v drugem koraku bi se morala zlasti EU, ki je pri »demokratizaciji« Iraka in Afganistana tako slepo nasedla ameriškim interesom, zavedati, da svoje sramote v tej zanjo vedno pomembni soseščini ne more oprati zgolj s humanitarno pomočjo, z novimi gospodarskimi kalkulacijami in z realpolitičnim zavzemanjem za stabilnost in predvidljivost za vsako ceno.
Mladim, izobraženim in razgledanim arabskim generacijam, ki so brez dvoma sposobne same vzpostaviti svojim družbenim razmeram primerno demokracijo, bi bilo najbrž veliko bolj koristno pomagati z drugačno, veliko bolj nesebično pomočjo, kot pa so zgolj nasveti pri vzpostavljanju demokratičnih institucij in pravosodnega sistema. Na primer z dolgoročno zastavljeno gospodarsko pomočjo pri odpravljanju revščine in lakote, brez česar si ni mogoče zamisliti demokracije, z zagotavljanjem novih delovnih mest, predvsem pa z odpiranjem evropskih trgov za njihove izdelke. Vse to bi zagotovo preprečevalo eksodus beguncev, ki se ga EU tako boji, veliko učinkoviteje od vseh protibegunskih ograd, hkrati pa bi še zviševalo stopnjo razvoja in tako tudi demokratizacije.

Vsak v EU prodani paradižnik, breskev ali agrum – zaradi česar se je 17. decembra lani v Tunisu protestno sežgal 26-letni brezposelni univerzitetno izobraženi »prodajalec zelenjave« Mohamed Buazizi in sprožil arabsko pomlad narodov – bo zato k demokratizaciji Magreba in Bližnjega vzhoda najbrž prispeval več od še tako blesteče napisanih resolucij in verbalne podpore. Če bo EU seveda zmogla najprej dojeti tudi zanjo usodno zgodovinskost sprememb in pri tem celo ukrotiti svoj agrarno-protekcionistični lobi.