Pariz kot prestolnica svobode bi lahko bil kliše, pa ni: je njen simbol. V francoski prestolnici so islamski teroristi znova napadli pravico do življenja, pravico do svobode in pravico do iskanja sreče, vse, kar je dragoceno kulturi Zahoda in njenim zagovornikom. Najdragocenejše, kar imamo in smo.
Ljudje, ki jim ni mar niti za lastna življenja, so udarili po vsakdanu, kakršnega imamo še posebej radi. »Soldati kalifata« so napadli v petek zvečer, ko se tako kot prebivalci neštetih drugih mest tudi mladi in manj mladi Parižani po celotedenskem delu ali študiju odpravijo ven na pijačo s prijatelji, na nogometno tekmo ali na koncert. Islamski teroristi pravijo, da napadajo zaradi francoskega vojaškega vmešavanja na Bližnjem vzhodu, a napadajo vse nas. V sporočilu, s katerim prevzemajo odgovornost za napad, džihadisti Islamske države o Parizu govorijo kot prestolnici »gnusobe in perverzije«.
Govorijo tudi o prestolnici, ki v Evropi nosi »prapor križa«, nogometni stadion pa so si za cilj svojih napadov izbrali zato, ker sta na njem igrali ekipi »križarskih držav Francije in Nemčije«. S tem je okrvavljeni Pariz tudi simbol naših zgodovinskih pridobitev in civilizacijskih hrepenenj. Srednjeveški način življenja, v katerem je v sprevrženem boju za vero dovoljeno podstavljati bombe in rezati glave, se zdaj v naši sredini spopada s pridobitvami civilizacije po francoski revoluciji, ki se je – kje drugje? – začela v Parizu. Evropa osebne, politične in verske svobode je tedaj začela obračunavati z družbami, v katerih so se ljudje že rodili v nesvobodo.
Vse, kar uživa danes, je Evropa drago plačala s številnimi žrtvami, saj se je zgodovina odvijala v pogosto pretrgani črti. Skupaj z zaporedjem industrijskih revolucij od angleške do današnje pa smo vendarle dobili ureditev, ki vsakemu posamezniku daje možnost iskanja svojih sanj in najboljšega mesta zase v svetu. Država blaginje poskuša poskrbeti tudi za najšibkejše, pa čeprav so zadnje krize pokazale, da ne sme preveč prestopati tistega, kar je sposobna ustvariti – s čimer se spet vrača k vsakemu posamezniku. V svetu, ki je še vedno izjemno nestabilen, je »srečno, produktivno življenje« že skorajda dolžnost vsakega od nas.
Demokratični del sveta bo potreboval tudi podobno misleče zaveznike z območij, ki jih zdaj nadzorujejo islamski teroristi, saj so pred-civilizacijske sile, ki zdaj napadajo Evropo, samooklicano povezane z muslimansko vero, ki za prehod v miroljubnost najbrž res potrebuje hitro učno uro iz reformacije, razsvetljenstva, boja za enakopravnost žensk in vsega drugega, kar so Zahod in njegove vere že dosegli v minulih stoletjih. Mnogi med temi potencialnimi zavezniki zdaj kot begunci trkajo na naša vrata, ker pa so med njimi morda tudi potencialni teroristi, teh ljudi še bolj kot kdajkoli ne bomo smeli prepustiti samim sebi. Še bolj kot kdajkoli bo pomembno tudi socialno delo s prejšnjimi priseljenci in celo z domačini. Vsaj pri enem od mrtvih napadalcev so že našli sirski potni list, a so bili med prejšnjimi napadalci tudi takšni, ki so se zrasli in se radikalizirali v razbitih družinah predmestnih in drugih getov.
Vsaj v minulih nekaj letih pa so v Parizu, Londonu in drugod napadali tako imenovani osamljeni volkovi, najnovejši teroristični napadi pa kažejo na dobro organizirano akcijo, za katero pri morilski Islamski državi celo zagotavljajo, da je samo začetek. Žal si je težko predstavljati, kako bi lahko obračun z njimi zmogli na miroljuben način. Džihadisti, opiti s krvjo svojih lastnih po zahodnem načinu življenja hrepenečih ljudi ne bodo sami odložili orožja, potem ko so s svojimi krvavimi metodami že toliko dosegli. Težko si je tudi predstavljati, da bi Evropa in vsi drugi, ki prisegajo na zahodne vrednote, še naprej ostali otočki sredi krvavega morja, potem ko milijoni tvegajo svoja življenja za obljubljeno deželo miru, pravice in gospodarskih priložnosti. Vsi, ki delijo zahodne vrednote, se bodo morali prenehati pretvarjati, da nam je lahko vseeno, kaj se dogaja drugod po svetu.