Pastoralna pokrajina

Sloveniji se obeta razpetost med zaklinjanjem na politično etiko na državni in pragmatično ljudsko pametjo na lokalni ravni. Vmes, še vedno nad interesi državljanov-volivcev-davkoplačevalcev, bo ostal po državi nameščen drag in premalo učinkovit javni sektor. Država ga bo poskušala racionalizirati, občine ga ne bodo hotele krčiti.

Na volitvah v državni zbor je Slovenija glasovala v upanju na spremembe. Toda dokazov o skorajšnji prelevitvi družbe v manj potratno, bolj pošteno, podjetniško spodbudno, duhovno tolerantno in socialno solidarno še ni. Vlada se šele sestavlja.

V istem času se za občinske volitve 2014 že kažejo obrisi podobnih političnih razmerij sil, kakršna prevladujejo zdaj in so že v prejšnjih mandatih. Torej, povprečno, bolj desno obarvani občinski sveti in župani. Pa če že ne desničarski, spet prihajajo občinski politiki, ki se zanašajo na skozi narodno zgodovino na obrobju izoblikovane vrednote: skrb zase, znajdi se na tuj račun, čez občinski plot glej privoščljivo, vpij puhlice o sebični Ljubljani.

Pred lokalnimi volitvami in sodeč po do sinoči oddanih kandidaturah je očitno, da nove stranke iz državnega zbora za občinske volitve marsikje niso sestavile popolnih kandidatnih list in ponudile županov, če pa že, gre za volivcem večinoma neznana imena. V domačem kraju pa Slovenci najraje volijo znane obraze.

Upamo si napovedati, da bosta največ županov in svetnikov spet imeli SLS in SDS, seveda skupaj s številnimi domnevno neodvisnimi. Sloveniji se torej – kakor da že drugih ni dovolj – obeta še ena delitev: na levosredinsko vlado in parlament ter v večini primerov domačijsko vodena podeželje in mesta.